Minuli petek je v okviru festivala Dobimo se pred Škucem v Ljubljani nastopila igralka Mirel Knez in prestavila avtorsko monodramo Irena! ali Ne morem več!, s katero je nedavno nastopila na makedonskem gledališkem festivalu Actor of Europe 2015 in zanjo prejela nagrado javnosti. Hkrati je izšla tudi knjiga Ne morem več – Irenin dnevnik... Pariz–London–Firence.
Mirel Knez se je z igro začela ukvarjati pri šestnajstih letih na srednji dramski šoli na Švedskem, kjer se je rodila slovenskim staršem. V Stockholmu je nastopala v polprofesionalnem gledališču. Zaradi večplastnosti so ji blizu dramatične ali tragikomične vloge. »Verjamem, da mora dobro odigrana komična vloga vsebovati delček tragikomičnega,« je zaupala. »Tiste, ki sem jih odigrala in mi ležijo, so Blanche v Tramvaju Poželenje, Elizabeta I. v Mariji Stuart, Koristka v Pashi in mati Conway v predstavi Čas in Conwayevi. Najzanimivejši lik, ki sem ga upodobila, je bil Karl Langmann v Zakonu in Izjemi. Najbolj mi ustreza pristna igra, to pomeni, da so liki dobro definirani, takšne pa morajo biti tudi okoliščine, v katerih živijo. Večplastni liki so darilo za igralca.«
Prve obrise je monodrama Irena! ali Ne morem več! začela dobivati, ko se je Mirel vprašala, ali je sposobna sama stati na odru. Po koncu študija na AGRFT je začutila željo po pisanju. »Do takrat sem pisala le dnevnike. Omenjeno delo je eno od osmih dramskih del, ki sem jih napisala. V originalu je bilo besedilo precej drugačno, veliko krajše. Leta 2012 sem poskusno nastopila v nekem studiu pred petnajstimi ljudmi, predstava je trajala le 20 minut, a jim je bila zelo všeč,« se spominja. »Vprašali so me, kdaj in kje jo bodo lahko spet videli,« dodaja. To jo je spodbudilo, da je navezala stike z režiserjem Nikom Goršičem in Slovenskim gledališkim inštitutom v Ljubljani, ki ji je ponudil prostor za vaje. Premiera je bila v Stolpu Škrlovec pri Kranju.
Predstava govori o novinarki Ireni, ki želi izdati literarni prvenec in čaka na klic urednika. Med čakanjem spoznamo njeno videnje sodobnega sveta, vseprisotnega wannabe kompleksa in zvezdništva. Še več, zaupa nam, da pogreša svojo veliko ljubezen Pierra, ki ga je pred petimi leti spoznala v Parizu. Na koncu predstave jo urednik pokliče, a ne izvemo, ali ji bo uspelo izdati knjigo ali ne. V petek po nastopu so lahko gostje knjigo tudi kupili in izvedeli še več o liku Irene. Na neki način je fiktivni svet vstopil v resničnega. »Zamisel, da bi napisala delo, se je porodila lani. Irena v predstavi citira iz svoje še ne izdane knjige. Všeč mi je bila ideja, da pripeljem v realnost nekaj iz fiktivnega sveta. Njene besede so realne, ker si je gledalec po predstavi zapomnil nekaj njenih misli. Z nakupom knjige si lahko njene besede iz predstave odnese domov.«
Mirel trenutno pripravlja še tri projekte, dramo za dve igralki, je v realizacijski fazi projekta drugega avtorja. Posveča se tudi mednarodnemu projektu, a naj za zdaj še ostane skrivnost.
Mednarodna nagrada Nedavno je Mirel prejela nagrado javnosty tedenskega časopisa Javnost iz Bitole. »V Makedoniji sem se dobro pripravila na nastop in seveda prej dobro pregledala zunanji prostor. Rekla sem si, da bom, ko bom igrala, vsako besedo in vsak stavek povedala na način, da resno mislim tisto, kar rečem, da to nekako resnično izhaja iz Irene. Delovalo je, bila sem tukaj in zdaj s publiko. Pomembno je poslušati občinstvo, če je to zraven, če dojema, ne sme se ga povoziti na primer s prehitrim igranjem ali prehitrim govorjenjem, razen če to ni forma ali režija igre. A če gledalci besed ne slišijo, predstave preprosto ne morejo razumeti in spremljati.« |
