Imeli so skrivno stanovanje in človeka za punce

Leta 1992 se je na koncertu v Sodražici zbralo približno 7500 ljudi. V ta nekoliko odročni kraj, približno 45 kilometrov južno od Ljubljane, so prišli, da bi prisluhnili petim glasbenikom, ki so bili na vrhuncu priljubljenosti: njihov slog oblačenja je bil zakon, njihove podobe so krasile šolske zvezke in torbe.

Pet fantov, Jani Marinšek, Damjan Tomažin, Marko Derlink, Vili Resnik in Tone Košmrlj, je pod skupinskim imenom Pop Design z ljubezenskimi baladami risalo solze in zasanjane nasmehe na obraze oboževalk. »Ko si na tleh, Ne bom ti lagal, Potepuh, Volk samotar – to so pesmi, ki jih ljudje še danes poznajo in prepevajo. Same žalostne pesmi, a imajo lučko na koncu predora,« pravi njihov avtor Tone Košmrlj. »Šele danes, ko se spominjam, mi je jasno, da nismo bili eni loleki boleki, da smo bili za določen segment publike vzor,« poudari soustanovitelj skupine. »Takrat se mi ni zdelo, ampak to je bil rock'n'roll do konca.«

Vse razen drog

Nosili so usnjene jakne in gizdalinske kavbojske škornje ter vozili dobre avtomobile. Služili so mastne denarje, v današnjih številkah od 6000 do 8000 evrov na mesec vsak. Zaslužek, pravi Košmrlj, so brez zadržkov zapravljali za lastne užitke. »Vsega je bilo razen drog,« pravi Košmrlj. Nekdanji bas kitarist skupine ne skriva, da so imele ženske čedne fante iz Pop Designa vsaj tako rade, kot so imeli oni njih. »Imeli smo človeka, ki nam je rihtal punce. Eno si zagledal pod odrom, dal fantu 100 dinarjev in mu naročil, naj pripelje na primer tisto v rdeči majici,« se pobalinsko nasmehne. »Pa še ena zadeva je bila. Ampak tega ne pisati,« reče in se za hip zamisli. »Mah, ali pa kar napišite: imeli smo tudi stanovanje, za katero ni vedel nihče razen nas. Skrivati se s puncami po motelih je bilo drago. Izračunali smo, da je ceneje, če najamemo stanovanje,« razkrije skrivnost legendarne skupine, ko je bila na vrhuncu priljubljenosti.

Kdor visoko leta...

A kmalu po velikem metu so izbruhnila trenja. »Veste, kdaj se ljudje začnejo prepirati? Denarja ni bilo oziroma ni ga bilo več toliko kot prej,« se Košmrlj spominja začetka konca.

Skupina, ki je imela nekoč v prazničnem decembru dva, včasih celo tri nastope na dan, je še vedno dokaj dobro živela, vendar je bilo nastopov iz meseca v mesec manj. Sklenili so, da bodo uresničili stari načrt in posneli album v Ameriki. »Šlo nas je deset, snemalec, fotograf, skupina … Imeli smo producenta, ki je delal z Red Hot Chili Peppers – šli smo se na veliko. Snemali smo v Power Stationu: v sosednjem studiu je snemal Bruce Springsteen, še enem sosednjem pa Living Colour,« se spominja Košmrlj.

Domov so se vrnili polni novih načrtov. »Vse življenje smo igrali na, v narekovaju, veselicah,« z gesto podkrepi povedano. »Zdaj pa pridemo iz Amerike, to plato smo posneli bolj rockersko in ne bomo več igrali tako: imeli bomo dveurni koncert, ne pa šesturno igranje. Spominjam se, kako smo se vozili z dvema šleperjema pirotehnike. Ampak problem je bil, da ljudje, ki so nas takrat imeli radi, s tem niso bili zadovoljni. Kar naenkrat niso mogli do nas, ker so bile pred odrom ograje, varnostniki. In potem so se začela trenja,« razlaga glasbenik.

Hit je bil plagiat

»Ko smo prišli iz Amerike, sem vedel, da sem naredil dobre komade. Ko si na tleh bi moral postati hit. Mislili smo, da bodo, ko bomo to dali ven, ljudje znoreli. Da bo to komad leta,« podoživlja nekdanje navdušenje. »No, ni bil. In to nas je potrlo,« umirjeno nadaljuje. Zakaj se pesem, ki jo danes prepevajo in poznajo tako stari kot mladi, takrat ni prijela, še danes ne ve. Ko je leta 1995 skupino nepričakovano zapustil karizmatični Vili Resnik, Pop Designu ni nikoli več uspelo ujeti nekdanje slave in uspehov. Prvo desetletje novega tisočletja je prineslo še afero: leta 2010 se je izkazalo, da je njihova skoraj ponarodela pesem Na božično noč v resnici delo nemških glasbenikov Granta Stevensa in Mickija Meuserja, ki, mimogrede, v domovini z njo nista požela posebnih uspehov. »Pred letom 90., ko ni bilo interneta, smo to vsi počeli. Ne bi smeli, seveda ne. Ampak tako je bilo. Lahko bi naštel še deset komadov, ki so še hujši. Ampak naš je postal hit,« pravi 55-letni Košmrlj. Skupina je avtorske pravice pozneje uredila. Originalnima avtorjema so plačali, kot večkrat pove Košmrlj, za dober avto odškodnine.

Podgane zavohale denar

Pred enim letom je v medijih završala govorica, da Košmrlj, ki je veljal za vodjo skupine, zapušča Pop Design. »Bil sem prvi član Pop Designa. In 28 let sem delal, se mi zdi, da dobro, saj niti ena firma, ki ima za en drek direktorja, ne dela 28 let. In niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi lahko kdo šel in zaščitil blagovno znamko Pop Design,« je ogorčen Košmrlj. »Podgane so zavohale denar, pa sem moral iti,« zmajuje z glavo in dodaja, da bo zgodba kmalu dobila epilog na sodišču. »Pop Design je polovica mojega življenja. Jaz sem se ločil, ne bom rekel, da zaradi Pop Designa, ampak če ga ne bi bilo …«

Danes spet prepeva na veselicah, a zdaj celo v kavbojski opravi ali kar narodni noši. »Muzika je muzika, hotel sem se preizkusiti v drugi zvrsti,« pravi o svoji novi skupini, ansamblu Kolovrat. No, na veselicah in koncertih preigravajo tudi pesmi Pop Designa.