Igralka 
z govorno napako

Ime je dobila po inkovskem bogu sonca. Starši, Ljudmila iz Francoske Gvajane in Borut iz Slovenije, ki sta se v sedemdesetih spoznala v Nepalu, ji nista dala le za Slovence eksotičnega imena, ampak tudi svetovljanski pogled na življenje. Pa veliko željo po svobodi. »Z menoj ni lahko, imam izjemno močan osebni univerzum,« pravi Inti Šraj, igralka s francosko igralsko šolo in restavratorka z ljubljansko akademijo za oblikovanje. Za restavratorstvo nima dovolj potrpljenja, igranje ji je ljubše.

Začelo se je z oglasom

Naj bo igralka, ji je že kmalu prišepnil njen notranji glas. »Če bi bolj prisluhnili temu primarnemu glasu v nas, bi nam bilo lepše in lažje,« je rekla pred nekaj leti. Takrat ko je bila nenadoma v središču zanimanja slovenskih medijev, lačnih novih privlačnih obrazov. Vlogo lepe Lenore ji je v filmu Vampir z Gorjancev dal Vinci Vogue Anžlovar, v TV-nadaljevanki Strasti je bila Pia. Ljudje so jo opazili tudi po precej drznih fotografijah, a brez razgaljenosti, v Playboyu.

Inti živi intenzivno, tudi ko jo prevzameta nesreča in malodušje, in ves čas malo raziskuje. Sebe in svet. »Opazujem svet. Moja čutila so neprestano na preži. Veliko analiziram, procesiram vse, kar se mi zgodi. Stvari, ki jih počnem, težko opravim dobro, če ne prihajajo iz mene,« je dejala in odklonila sodelovanje v izboru za slovensko fatalko leta.

Pozornost je Inti, nesojena fatalna ženska, najprej – kako zoprno pravzaprav, da tega ne pustimo zdrseti v pozabo – vzbudila z nastopom v televizijskem oglasu za pralni prašek. Njena rahla govorna napaka je bila sestavni del oglasa. Že ves čas pa njen svojevrstni zaščitni znak, o katerem se razpreda na spletnih forumih. Da se s takšno posebnostjo spogleduješ z igralstvom, je drznost, ki je nima vsak. Kljub drznosti in privlačnosti gre Inti, ki je nedavno zakoračila v četrto desetletje življenja, v igralskem svetu počasneje, kot je upala. In Pariz, kamor se je pri okoli 23 letih odpravila igralskim zvezdam naproti, sploh ni bil zelo romantičen.

Uporniško dekle

Da v iskanju uspešne kariere na tujem po navadi ni veliko romantike, ampak predvsem odrekanje in veliko domotožja, se je Inti prepričala že pri šestnajstih, ko je v Milanu odkrivala svet mode. Lepi najstnici, suhi kot prekla, so takoj dejali, da bo treba izgubiti kakšen kilogram. A je uporniško dekle, navsezadnje se je že pri devetih letih s starši potepala po Indiji, raje še malo več jedla in se po letu plehkih modnih castingov in silnega domotožja vrnila domov.

Želja, da bo igralka, pa je v njej tlela naprej in čez nekaj let se je z na novo spakiranimi kovčki, kot rečeno, odpravila v Pariz. Prva šola ji ni ugajala zaradi sistema dela in sošolcev, ko jo je zamenjala, ji je šlo bolje. Bilo je več dela, več prijetnih ljudi, Pariz ji je naposled le pokazal prijaznejši obraz, z delom ob študiju, od hostese do prodajalke oblačil, si je naposled lahko ustvarila svoj prostorček na umetniškem Montmartru. »Okrog desetih zvečer se sprehodim do vrha Montmartra, se usedem pred cerkev Sacre Coeur in gledam Pariz v lučkah. Ko je toplo, ležim v travi in na dlani imam vse mesto,« je dejala.

Dovolijo ji, da je posebna

Ja, Pariz je veličasten, ampak ohol do prišlekov, z veliko birokracije in brez pomirjujočega stika z naravo. Tam se je Inti zares zavedla, kakšno razkošje je bilo pravzaprav otroštvo, ki sta ga s sestro Kryjo veliko časa preživeli pri babici na takrat zanju precej dolgočasni Pokljuki. In da ji morda še več kot kariera pomeni bližina družine, ljudi, ki jo imajo radi in ji dovolijo biti posebna.

To ji da Slovenija, čeprav ji hkrati ne ponuja vsega, kar bi si želela. »Tukaj me preseneča, da se ljudje med seboj ignorirajo,« jo čudi. Da se na primer znanci, ki se srečajo po dolgem času, ne zaustavijo niti za kratek klepet. In da, tako se ji zdi, »je nekaj v slovenski mentaliteti, da te ljudje slabo sprejmejo, če potrkaš na njihova vrata. Kot da dobijo občutek, da nekaj hočeš od njih.«

»Nekoga moraš navdihniti, očitno nikogar nisem. Ali pa sploh ne vedo, da obstajam,« je dejala, ko so jo nekoč vprašali, zakaj je lepe, posebne, pametne nihče ne vzame za svojo muzo. Zdaj lahko Inti Šraj gledamo v oddaji Kdo si upa na večerjo?, v kateri kuha ob Juretu Godlerju in Tilnu Artaču. Nekoliko posebno dekle, razpeto med Pokljuko in Montmartrom, ki še vedno čaka na trenutek, »ko se mi bo zdelo, da sem svobodna in da lahko sprejemam svoje odločitve«.