Prav osvežujoče jo je bilo videti na nedavni prireditvi Športnik leta v Cankarjevem domu. Na odru Gallusove dvorane je ob njenem nastopu kar pokalo od energije, tega so že dobro vajeni vsi, ki so jo kdaj videli na delu s skupino Tabu. Pevka Tina Marinšek je bila z odštekano opravo, kajpada v skladu s športom, super popestritev druženja vrhunskih asov, trenerjev, funkcionarjev in športnih novinarjev, ki so z veseljem prisluhnili njeni izvedbi navijaškega songa, ki ga je spisal Brane Završan. »Očitno so se spomnili name, ker dajem od sebe neko pozitivno energijo in spodbudo. To je tudi značilno za našo skupino Tabu. Program je bil tokrat drugače naravnan, malce bolj smo se posvetili ljudem, ki jim v vrhunskem športu ni uspelo. Kar lepo in prijetno je teklo vse, slišala sem tudi nekaj pohval. Toda ne bi rada ocenjevala vsega skupaj, ker si še nisem ogledala posnetka prireditve,« je bila iskrena simpatična Tina.
Če bi bila disciplinirana ...
Na koncertih in drugih nastopih se je uveljavila kot dinamična mlada dama. Kako pa je kaj z njenim gibanjem v zasebnem življenju? »Ja, zelo prav mi pride gibanje. Občasno tečem ali grem na daljše sprehode. Dobro je, da je telo v pogonu, da kri cirkulira, da se prečistijo misli, da se razbistri um,« je nanizala nekaj argumentov, zato smo sodili, da je kar zavzeta rekreativka. »Ah, ne. Če bi bila bolj vestna in disciplinirana, bi že redno vadila. A sem drugačen tip človeka, bolj umetniško ustvarjalna, v bistvu tudi malo zapečkarska. Včasih sem obiskovala fitnes, a me je hitro minilo. Je pa res, da sem takrat na hitro pridobila mišice. V mlajših letih sem veliko igrala nogomet, tudi zato, ker sem bila raje v moški družbi,« je priznala in pojasnila razlog za svoj športni videz in vedno energične nastope: »Ko prihajajo zahtevnejši nastopi, se že malo pomujam in se tudi fizično pripravim na napore. Imam srečo, da sem rojena suhica, teh svojih 60 kilogramov zlahka obvladujem. Na odru me nosi še adrenalin, tako da se ne ustavim kar tako.«
Pa je Tina navijačica? »Nisem posebno predana spremljanju športa, čeprav sem včasih malo bolj spremljala košarko. Mislim, da šport spremljam kot vsak povprečen Slovenec. Je pa res, da se mi kar milo stori, ko vidim množico navijačev, kako enotno navijajo za svoje športnike. Prav vleče me, da sodelujem pri tem. Zdi se mi, da pri nas tako in tako manjka te enotnosti, povezanosti, predanosti skupnemu cilju. Vse to je zelo pozitivno, zato se rada udeležim kakšnih javnih prireditev, kjer je na kupu veliko ljudi.«