Ich bin ein Sloven‘c*

Ondan sem si zaželela ta prave kruhove šnite iz bele štruce, seveda. In ker belega kruha skoraj nikoli nimam v zalogi (obožujem namreč ta pravi koroški rženi kruh, ki ga doma nikoli ne sme zmanjkati), sem se ponj odpravila v trgovino v četrti, kjer živim. Mladi dami na oddelku kruha sem z veseljem naročila belo štruco in dve žemljici, saj sem v mislih že videla, kako se mastim s slastnimi in hrustljavimi šnitami. Ker me je debelo pogledala, sem naročilo ponovila. Spet nič, brez odziva, le začuden prodajalkin obraz, ki ga je hkrati oblila še rdečica. No, pa sem poskušala še v nemškem in angleškem jeziku. Pa spet ni bilo nič. Tišina na strani za pultom. No, morda pa razume italijansko ali madžarsko, sem pomislila, navsezadnje sta tudi ta dva, poleg slovenščine, uradna jezika v Sloveniji. Ker madžarsko res ne znam čisto nič (pa mi je žal, da se ga nisem mogla naučiti v osnovni šoli), italijansko pa toliko, da me v Italiji ne bodo prodali, sem naročilo ponovila še v jeziku naših zahodnih sosedov. Mlada dama je ostala nema, ne vedoč, kaj od nje želim. No, kmalu je prišla šefica prodajalne, težava je bila rešena, opravičilo in še stavek, veste, »je še nova pri nas, ne zna jezika in se še ne znajde najbolje«, mi je dejala. Pozneje mi je taista šefica povedala, da je dekle hči staršev, ki prihajajo iz ene od držav južno od nas. Že dolgo so sicer v Sloveniji, imajo tudi državljanstvo, a da slovensko pač ne znajo. No, že vedo, zakaj, verjetno ker jim morda ni treba?

Že dolgo mi je povsem jasno, da se Slovenci (sploh v Ljubljani je to precej slišno) niti ne čudimo, še manj sekiramo, če te v lokalu ali trgovini postrežejo v tujem jeziku, največkrat srbščini ali hrvaščini. Zakaj nikoli v angleščini ali nemščini? No, to je že za neko drugo kolumno.

Kako Slovenci res skrbimo za ohranitev svojega jezika v lastni državi? Sploh danes, ko imamo svojo državo in svoj jezik, in le kaj bi si lahko kot narod želeli še več. Hja, morda to, da bi morali za to državo in še posebno za svoj jezik bolje skrbeti, če ne želimo, da bomo čez kakšno stoletje ali še prej vse skupaj zavozili in izgubili.
Zakaj o tem razmišljam? Ker o pomenu jezika za obstoj naroda govorimo največkrat enkrat ali dvakrat na leto, ko je kakšen praznik. Sicer nam je, kot se zdi, za slovenščino figo mar. In ker smo minuli teden praznovali dan reformacije in ker je letos 500 let po začetku in ker smo se vsi spomnili Primoža Trubarja in kako je super, da je z njim nastal tudi slovenski jezik, sem tudi sama bolj poglobljeno spremljala različne medije in oddaje na to temo.

In ker rada poslušam radio, sem na ta dan zasledila zanimivo dopoldne na Valu 202, kjer so gostili zanimive in zelo različne goste ter se z njimi pogovarjali o temah, povezanih z narodno zavestjo in identiteto, povezano z jezikom. Mimogrede, tako oddaja kot izbor gostov sta bila odlična.

Slovenistka, ki dela v Celovcu, doktorica humanističnih znanosti Maruška Agrež, je tako med drugim dejala: »Slovenci, ki živimo ali smo rojeni v matični državi, se premalo zavedamo pomena slovenščine, ki nas predstavlja kot narod. In kot se zdi, se te druge dimenzije včasih bolj zavedajo Slovenci v zamejstvu ali po svetu kot tisti doma.«

In ne bi se mogla bolj strinjati z njo. Kot se je izrazila, bi slovenski narod lahko poimenovali kar The Slovenes, radi torej rečemo, da smo Slovenci, vendar v tujem jeziku.

Slišala sem tudi, da se Slovenci bolj zavedamo pomena znanja tujih jezikov kot svojega. Da znamo tuje jezike, ne pa slovenščine, je neke vrste kar naš razpoznavni znak. Kar je vsekakor pohvalno, saj v današnjem svetu več veljaš, če znaš več jezikov. Navsezadnje svet postaja globalna vas. Klub temu nemalokrat pretiravamo, še posebno z angleščino. Tako so pri nas tudi konference v angleškem jeziku, četudi je le en gost s tega govornega območja. Še bolj absurdno je bilo na nedavni konferenci v Ljubljani, kjer so tudi o pomenu slovenskega besedila in slovenske glasbe govorili v angleščini. Pa razumi, če moreš?

V teh dneh so na več kot 50 univerzah po svetu, kjer poučujejo slovenski jezik in kulturo, na svetovnih dneh slovenščine predstavili tudi knjižico Žepna slovenščina, dvojezični jezikovni priročnik, namenjen prvemu srečanju tujcev s slovenščino, Slovenijo in slovensko kulturo, ki je sicer izšla leta 2015 v 22 jezikih. To je vsekakor zelo pohvalno za ohranjanje in širjenje slovenskega jezika in iskrene čestitke si zasluži vodja tega programa Mojca Nidorfer Šiškovič.
Bi si pa želela, da bi to knjižico dobili tudi vsi tisti Slovenci v Sloveniji, ki ne glede na to, da tu živijo že zelo dolgo, imajo (ali ne) tudi državljanstvo, slovenskega jezika še vedno ne znajo niti se ne potrudijo, da bi ga znali.

Prepričana sem, da če bi to knjižico imela tudi mlada dama z začetka kolumne, bi me brez težav razumela in mi postregla eno belo štruco in dve žemljici.
* Sem Sloven'c.