Ljudje, ki me zvesto berejo, seveda vedo, da sem oboževalec žensk. Ne mislim v seksualno-erotičnem smislu, no, vsaj ne tokrat, temveč v smislu njihove pridnosti, agilnosti, urejenosti, izobraženosti, razgledanosti in poslovne sposobnosti. Na vseh teh področjih so nas moške samo v pol stoletja pustile daleč zadaj. In četudi menim, da je pamet enakomerno razdeljena med spoloma, bi se, če bi se že moral, vseeno odločil, da so ženske v povprečju za nianso inteligentnejše. Očitno torej še zdaleč nisem kakšen moški šovinist. Ravno zato lahko odkrito povem, da je vsakdanji občutek ravno nasproten.
Težava, ki povzroča tak vtis, in vtis je prej splošen kot pa individualen, se skriva v dveh fenomenih. Prvi je ta, da je najbolj neumnih trideset odstotkov moških veliko bolj tiho kot najbolj neumnih trideset odstotkov žensk. To je dejstvo. Neumni moški so prej nagnjeni k zaprtosti sami vase kot nenehnemu verbalnemu izpostavljanju, kar pa bi težko rekli za ženske. Tam načeloma velja, da večja kura glasneje kokodaka. Splošen vtis v družbi pa seveda dajejo najglasnejši posamezniki.
Drugi fenomen, ki najbrž ni znanstveno dokazan in mi bo na tezo v glavo skočila vrsta strokovnjakov s tega področja, se skriva v podrobnosti »v povprečju«. Menim namreč, da gre pri moški inteligenci za tipično Gaussovo porazdelitev, ženske pa so zaradi različnih družbenih ureditev skozi zgodovino in svoje fizično podrejene vloge v njih drugače selekcionirane. Verjamem, da je njihova inteligenčna porazdelitev po vertikali stisnjena skupaj, kar pomeni manj povprečno inteligentnih in več podpovprečno ter nadpovprečno.
Kakor koli, vem, da prepozno, vendar brati lahko začnete tudi šele tukaj: hvala bogu, da nisem ženska!
Vsaj tako čutim danes. Pride pač tak dan. Najprej dobim SMS, da je to nova številka od Tine. Ker sem urejen, računalniško pismen človek, vlečem svoj telefonski imenik še iz časov 0609 in v njem je v dvajsetih letih pristalo 27 Tin. Te možnosti gospodična očitno ni predvidela, da bi v SMS dodala še priimek. Malo zatem me pokliče kolegica in se pritožuje, da sem njeno telefonsko številko dal prijatelju, ki potrebuje natakarice, nedolgo nazaj me je namreč vprašala, ali poznam koga, ki zaposluje. Če bi šlo za kakšno veliko mednarodno zvezdo ali vsaj koga, ki malo bolj skriva, kako zelo si želi vsake pozornosti, popularnosti in druženj, bi kritiko še kupil. Zame je telefonska številka javni podatek, v resnici te tam nihče pretirano ne mori, četudi si Jan. Sledi klic bivše ljubice, v katerem me deklina prijazno naproša, da bi s svojega weba in FB-ja odstranil vse najine fotografije, po novem ima namreč enega bolestno ljubosumnega fanta. Na hitro sem ji razložil, da je butara, mogoče bi moral biti nežnejši in ji reči, da lahko prosim enega svojih programerjev, samo naj pove, kam fantu izstavim fakturo. Pa še bi lahko našteval. Ne govorim torej o strokovnih zadevah tipa »kako termovka ve, kdaj je zima in kdaj poletje,« temveč o vsakodnevnih človeških nebulozah.
Še dobro, da je ravnotežje pozneje popravil kolega, ki me, seveda neupravičeno, vidi kot eksperta za ženske, in me povprašal, ali se mi zdi verjetno, da so se njegovi ženi tangice v službi na WC-ju same obrnile. Potolažil sem ga, da se lahko zgodi, kakopak. Tudi aids lahko fašeš na WC-ju. Sicer je malo nerodno, pa vendar...
