Tokrat se odpravim na obrobje Ljubljanskega barja k vedno hudomušnemu igralcu Urošu Smoleju. »Večkrat sem se že selil in gnezdenje na enem kraju mi očitno ne ustreza. Odločil sem se spontano in tokrat živim malo ven iz mesta. Sem pa vsak dan tam, tako da ne pogrešam utripa.« Rože, hribi, drevesa, vse to je v neposredni bližini in človek bi kar za vedno ostal v tem pravljičnem okolju. Vendar Uroš pravi: »Nič ni dokončno v življenju.« Ob tem zazvoni cerkveni zvon. Razkrije mi, da je zvonjenje včasih moteče in ga zbuja. »Ob sedmih zjutraj je tako glasno, da ne morem spati,« se priduša. Sosede pozna, saj jih ni veliko. So zelo prijetni in prijazni, poudari 38-letni Uroš in že pripravi žar. Kuhanje je namreč njegova velika strast. »Poleti kuhinjo deloma prestavim v naravo, saj je vreme po navadi idealno za peko na žaru. Drugih stvari pa ne pripravljam zunaj.«
Ljubitelj vročih in sončnih poletij
Medtem ko marinira meso, pove, da poleti najraje lenari. »Takrat je edini čas, ko se lahko odpočijem in odklopim od naporne gledališke sezone. Seveda se rad podam na kratko potovanje, na morje, izlete. Kaj preberem, se družim. Tipična počitniška opravila,« se nasmeje. Čeprav je bil neznosno vroč dan, ga to ni motilo. Je pač ljubitelj vročih in sončnih poletij. »Idealno bi bilo odpotovati v neznano spoznavat drugo kulturo, ljudi, odklopit možgane, pozabit na čas in na vse probleme, ki te spremljajo na vsakem koraku. Včasih uspe tudi to, čeprav samo za kak dan.«
O ljubezni je skrivnostnejši. Pove le: »Zaljubljam se vsak dan znova.« Toliko raje pa govori o hrani. »Očitno imam to po mami. Hrano imam preprosto rad in od nekdaj sem bil radoveden, kaj se dogaja v kuhinji. Rad tudi eksperimentiram in nisem izbirčen.« Medtem ko daje meso na žar, pove: »Kuham spontano in zelo raznoliko.« Kaj pa najljubša pregreha? »Sladice prav gotovo in pivo,« se nasmeji.
Domov s prvim vlakom
Lično urejeno okolje nakazuje, da je umetnik. »Rad imam lepe stvari, pa naj bodo to oblačila, umetnine, hiše, pohištvo, živali, rastline, potovanja, zabave, ljudje.« Izjema je le hrana, saj ni izbirčen in vse poje. Čeprav doda: »Najraje jem tisto, kar skuham sam.« Privlači ga nevsakdanja hrana. Poskusil je že kobilice. »To je kot čips,« opiše. Njegova želja je, da bi poskusil amazonske črve, naravnost obožuje pa vampe, parklje, kurje nogice, bikove prašnike. Ko je meso pečeno in se usedemo za mizo, nastopi čas za uživanje. No, Uroš zelo uživa tudi v zabavah. Ker je blizu železniške postaje, se najpogosteje domov odpravi z vlakom iz centra Ljubljane, kjer se zabava. Ko ga vprašam, kdaj je to, pove: »Ob šestih zjutraj pelje prvi vlak.« Zdaj ima čas za zabave tudi zato, ker so trenutno počitnice in je sezona v gledališčih končana. Ob odlično pripravljenem kosilu še razkrije, da je igra del njega, ampak v prvi vrsti služba, delo, ki ga opravlja. »Vlog ne nosim s seboj v osebno življenje. Seveda je z mojim poklicem povezano veliko stresa in psihofizičnih naporov. In v tem kontekstu seveda dostikrat vpliva na počutje.« Njegova zadnja vloga je iz muzikala Čarovnice iz Eastwicka, kjer igra Darryla van Horna. Kot večina njegovih vlog je tudi ta zelo zabavna. Ali je tudi on vedno tak? »Ne, vedno pa ne. Vsak ima dobre in slabe trenutke. Tudi jaz,« pove in se nasmeji. Ne nazadnje je življenje igra, igrajmo jo.
