»Starši, mami Marija, rojena Simčič iz Goriških brd, in oče Ivan, sta nam otrokom, sedmim sestram in bratu, znala privzgojiti ljubezen do domovine. Pri nas v Argentini, v Bariločah, mestu na obali ledeniškega jezera Nahuel Huapi, se je vedno lepo govorilo o Sloveniji. Tudi moja odločitev, da po osamosvojitvi ostanem v domovini staršev, je bila preprosto posledica vzgoje,« začne pripoved še ne 43-letni Ivan Andres Arnšek.
Baritonist, operni pevec, solist ansambla ljubljanske Opere ima rojstni dan na slovenski kulturni praznik. Predlani ga je praznoval po koncertu okteta LIP Bled, kjer je umetniški vodja in tam tudi poje, v radovljiški graščini. Ljubezen do petja je podedoval po mami. Spominja se, kako pogosto so doma prepevali.
»Petje je bila ena od družinskih vrednot. Očetu, ki je 1950. prišel živet v Argentino iz Dola pri Hrastniku, sem zaupal, da bi pri 22. letih odšel na Aljasko. Takrat mi je omenil, da če že grem tako daleč, zakaj ne bi prej šel pogledat, kako je v Sloveniji. Čez tri dni sem dobil povabilo vodje zbora, ki se je odpravljal na pevsko turnejo v Evropo, da se jim pridružim, da mi plačajo vse stroške. Sprejel sem povabilo, vstavil pa varovalo, da imam odprto vozovnico tudi za vrnitev, da če mi ne bo všeč, se lahko vrnem in odpotujem na Aljasko. Z ansamblom smo bili tudi v Begunjah. Videl sem cerkvico sv. Petra na hribu. Stekel sem po brezpotju tja gor in šel po lestvi v zvonik, kjer sta domačina nekaj delala. Prevzel me je razgled po gorenjski pokrajini. Deset let pozneje sem se poročil z domačinko Uršo,« nadaljuje Ivan, ki je kot otrok sanjal, da bo nekoč pustolovec.
Ivanov oče je po vojni čudežno preživel grozote taborišča na Teharjah in nato še politični zapor v Ljubljani. Pri prvem pobegu se je ponesrečil. Uspel mu je drugi, pozimi, pet let po končani vojni, ko je v snežnem metežu šel čez Mrzlo goro v sosednjo Avstrijo. In od tam v Argentino, kjer je spoznal ženo Marijo Simčič. |
Veselje do alpinizma je podedoval po očetu, ki je po vojni z več prvenstvenimi smermi zaznamoval kar nekaj slovenskih sten nad Logarsko dolino.
Ivan se je ob vrnitvi v Slovenijo leta 1992 prijavil na avdicijo v slovenski komorni zbor, ki so ga ustanovili leto prej. Bil je sprejet med 40 profesionalnih pevcev. Nato je študiral solo petje in postal član ljubljanske Opere.
Messi pred Maradono
»En mesec pred poroko z Urško sem dobil povabilo urednice Marjete Keršič Svetel iz oddaje Gore in ljudje na snemanje filma Club Andino Esloveno v Patagonijo. Bilo je tako, kot da bi otroku ponudil liziko. Dal sem odpoved in odšel. Še prej pa sem Urško peljal pred oltar. Prišla je za menoj, po končanem snemanju sva ostala v Argentini na poročnem potovanju,« doda oče 13-letne Ize, 10-letne Julie, sedemletne Klare in dveletne Inje. V Slatni 5 pod Dobrčo imajo dom. Mogočni Triglav jim gleda domala v dnevno sobo. Tega sanjskega razgleda bi bil zagotovo vesel oče Ivan, ki je bil 1961 pobudnik ustanovitve osnovne šole Jakoba Aljaža v Bariločah.
Mlada družina vsak trenutek prostega časa nameni športu, tri hčere že rekreacijsko vadijo atletske veščine v ŠD Radovljica. Ivan, ki ima za sabo že nekaj triatlonov, je predlagal, da bi junija letos organizirali prvi triatlon Karavanke. Z veslanjem po blejskem jezeru, kolesarjenjem do Završnice in tekom do Valvasorjevega doma.
Baritonist, ki zna s petjem pričarati tango in je blestel predlani na nastopu z ansamblom Astor Piazzolla Tristango, bi se rad z glasom in izvedbo podpisal pod samostojni projekt slovenskih pesmi na zgoščenki.
Najboljši pevec med slovenskimi alpinisti in najboljši alpinist med opernimi pevci bi navijal za slovenske nogometaše, če bi kdaj igrali z argentinskimi. Čeprav je Maradona nogometni genij, pa Ivan daje prednost Messiju.
