Harmonikar Janez, ki je zmagal že več kot stokrat

Janez Lekše je iz Hudenj pri Škocjanu na Dolenjskem. S harmoniko se je srečal že pri treh letih, resno pa je začel vaditi pri osmih, ko je začel obiskovati učne ure odličnega harmonikarja in učitelja Tonija Sotoška. »Toni me je veliko naučil. Razkril mi je marsikatero muzikantsko skrivnost, ki me je, ko sem jo obvladal, pripeljala do uspehov,« se spominja. Janez Lekše spada med tiste harmonikarje, ki imajo poleg nadarjenosti za igranje in posluha tudi močno voljo do trdega dela. Od leta 1995 pa vse do danes se je udeleževal številnih tekmovanj in srečanj harmonikarjev v Sloveniji in na tujem. Prislužil si je okoli 120 pokalov, več kot 100 prvih mest … Le kje jih glede na število shranjuje?

Štirinajst let je bil zvest Zlati harmoniki Ljubečne, in v tem obdobju je po osvojenih nagradah postal najuspešnejši udeleženec vseh srečanj. Je edini, ki mu je uspelo prejeti vse tri glavne nagrade. Osvojil je eno srebrno in trinajst zlatih plaket, dvakrat je postal absolutni zmagovalec Zlate harmonike (2002 in 2003), enkrat je osvojil plaketo Avgust Stanka (2005) in trikrat postal ljubljenec občinstva z majoliko (v letih 1998, 2001 in 2010). Na povabilo predsednika organizacijskega odbora Zlate harmonike Ljubečne Janeza Šabca je tam igral tudi letos. V finalu najboljših harmonikarjev je nastopil zunaj konkurence in s sproščenim igranjem pokazal, da je vse, kar je osvojil v štirinajstih letih, resnični dokaz, da je bržčas najuspešnejši harmonikar te prireditve. V naslednjih letih ga bo težko prehiteti, še posebno ob dejstvu, da je bil na tekmovalnem odru več kot štirinajst let.

Ob igranju je redno študiral in končal šolanje na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Zdaj je spet doma in vodi svojo uradno potrjeno glasbeno šolo harmonike. »V šoli si prizadevam mlade po letih in srcu na preprost in hiter način naučiti kakovostnega igranja na diatonično harmoniko. Najlepše pri vsem tem pa je, da se konjiček prepleta z mojim delom,« veselo predstavlja svoje uspešno mladostno delo zagnani mojster igranja na harmoniko. Poleg ukvarjanja s tem priljubljenim glasbilom pa rad dela tudi doma na kmetiji. Pravi, da življenja na podeželju ne bi z ničimer zamenjal. Poleg vseh obveznosti najde čas tudi za prijatelje, ki ga kličejo Janko. »Na tisoče prevoženih kilometrov, ogromno ur vaj in veliko odrekanja ni bilo zaman. Zahvala velja vsem, ki so mi kadar koli pomagali s svojim znanjem, me usmerjali, mi svetovali, me bodrili in se z mano veselili mojih uspehov ter mi čestitali. Hvaležen sem tudi družini, ki me na tej glasbeni poti vsestransko podpira.«