Pot okrog sveta jih je v 80 dneh z veliko radovednosti, družinske bližine in pustolovske drznosti ponesla v Veliko Britanijo, Severno Ameriko, na Cookove otoke, Novo Zelandijo, v Avstralijo, Hongkong in na Kitajsko, svojo edinstveno dogodivščino pa so (rado)živo popisali v pravkar izdani popotniški knjigi Okrog sveta do srca.
»Najlepše in najudobneje je za domačo pečjo, so pa razmere za življenje na splošno še kje bolj naklonjene, ozračje je prijaznejše in človek se dobro počuti marsikje. In mi smo ugotovili, da je človek doma povsod, kjer se počuti domače,« poudarjajo Grubarjevi iz Šenčurja, neustavljivi raziskovalci življenja in sveta, ki so se odločili za korak, o katerem marsikdo sanja, a zanj ne zbere poguma. Urška in Tomaž imata oba rada izzive, zato se jima pot okoli sveta z otroki ni zdela neobvladljiva ali preveč nepredvidljiva ovira, Eliza in Jernej pa sta prava popotnika že iz plenic, tako da nas njihova odločitev niti ne more presenetiti.
Kaj pa šola? Vrtec? Prtljaga?
A vendar ideja za pot okrog sveta ni zrasla na družinskem zelniku, ampak na Urškinem. »V knjigi sem zaupala ves proces, kako sem najprej sploh prepričala moža, da me zapelje okrog sveta. Na poti je bilo kup ovir, ki smo jih počasi preskakovali. Odgovarjava na vprašanja, ki si jih zastavljajo starši šoloobveznih otrok. Kaj pa šola? Kaj pa vrtec? Koliko prtljage? Kaj je sploh nujno? Kako izbrati kraje, da ne bomo zdravstveno preveč tvegali? In potem sama pot. Ko nam je steklo. Ko vsi strahovi odpadejo in se začneš prepuščati. Na poti se postavijo drugačna vprašanja. Taka pot je priložnost, saj se partnerja zunaj rutine pokažeta v povsem drugi luči. Pravzaprav dobita kup priložnosti, da se spoznata. Drugačna sta si lahko všeč, lahko pa tudi ne,« brez dlake na jeziku razlaga idejna vodja 80-dnevne družinske dogodivščine, ki je bila zanje eksperiment tehtanja temeljnih vrednot in globok vpogled v smisel življenja, šolanja, blaginje in medsebojnih odnosov.
Nova Zelandija – drugi dom
Najbolj domače so se počutili na Južnem otoku Nove Zelandije in pravijo, da bi v nekaterih krajih ob morju lahko kar ostali. Najbrž zato, ker so bili tako lepo sprejeti, ker je ozračje naklonjeno in ljudje prijazni. Dolgo so celo razmišljali, da bi si Novo Zelandijo res za nekaj časa izbrali za svoj drugi dom, a so trenutno to idejo postavili na stranski tir. Če zgovorno Elizo vprašamo, kaj se ji je najbolj vtisnilo v spomin na potovanju okrog sveta, omeni Cookove otoke in kako so ponoči plavali, ko je deževalo, ljubitelj narave Jernej pa ne more pozabiti številnih srečanj z živalmi. Kako se je enkrat skoraj usedel na morskega leva, pa ko je videl kita, pa ko je imel na glavi bradato agamo, pa ko se mu novozelandske ptice sledile na vsakem koraku … Kar ne zmanjka nepozabnih drobtin spomina, ki so jih s skupnimi močmi zamesili v slikovito branje z naslovom Okrog sveta do srca.
Rdeča kapica gre okrog sveta
Čudovito oblikovana knjiga, ki je v teh dneh izšla pri založbi Sanje in jo dopolnjuje plošča s priljubljeno serijo 12 popotniških oddaj Okrog sveta do srca, je veliko več kot samo potopis, saj »ne pripoveduje toliko o turističnih znamenitostih, o katerih lahko ljudje berejo v poplavi popotniškega gradiva, naša knjiga pripoveduje o našem družinskem prebijanju skozi življenje, o lepoti in bolečini, ki nam jo življenje v prispodobi potovanja okoli sveta lahko da, kajti šele tako lahko uzremo, kako zelo bogati, lepi in neponovljivi smo«.
Živost notranjega in zunanjega potovanja popisuje vsa družina, vsak udeleženec predstavlja svoj pogled na svet. Doživljanje desetletnega Jerneja je v glavnem vezano na živali, ki so ga osupnile na poti. Ker ima disleksijo, so njegove zapise prilagodili tako, da jih bodo lahko brali tudi drugi otroci, ki težko berejo majhne črke na belem svetlečem se papirju. Zvedavi Elizi so na poti pripovedovali pravljice z Rdečo kapico v glavni vlogi, ob kateri bo svet lahko prepotovala tudi slovenska mladež, tudi ob toplih ilustracijah Petre Preželj. Tomažev pogled na svet je precej bolj realističen in kritičen od občutljivejšega Urškinega, ki bo začarala ženske, ki želijo prebuditi sebe in zakon, ki želijo življenje zajemati z veliko žlico.
Sami sebi največja zavora
»Knjiga je za novodobne iskalke, za iskrene ženske, matere, ki se malček bojijo izzivov, a jih imajo vseeno rade, poskusijo in so radostne, ko jim uspe. Kot je meni uspelo prepričati moža za tako pot. Pot okoli sveta je le simbolična. Knjiga je za pametne in uspešne družinske moške, ki so že ugotovili, da se je dobro sem in tja prepustiti ženski resnici, za moške, ki imajo tako radi svojo družino, da so z njo pripravljeni preživeti več časa, čeprav so globoko v sebi prepričani, da bodo vse obveznosti težko počakale, da se bo vse sesulo,« Urška še enkrat spomni, da smo pri velikih življenjskih odločitvah sami sebi največja zavora.
