Gregor Baković je v filmu Slobodana Maksimovića Hvala za Sunderland zaigral »tipa, ki mu gre vse narobe«, in na festivalu slovenskega filma dobil nagrado za najboljšo moško vlogo. Te pobira skoraj vsakič, ko zaigra v kakšnem filmu – saj se spomnite uspešnic Igorja Šterka Ekspres, ekspres in Jana Cvitkoviča Odgrobadogroba, mar ne? Pravzaprav ga to na neki način povzdiguje v največjo filmsko zvezdo pri nas. Ob tem pa vas Gregor le pogleda s svojimi od jutra do večera nekako otožnimi očmi in zamahne z roko, češ ne kvasi neumnosti.
Zavezniki za vedno
Nič nima proti priznanjem, nasprotno, le opletanja z zvezdništvom ne mara preveč. »Včasih je v strinjanju s kom in občudovanju koga takšna površnost. Zato mi je včasih ljubše, da me kdo prezira, kot da me neumno občuduje.«
Na sprejemnih izpitih na AGRFT, za katerega je pred tem mislil, da ima opraviti z agronomijo, je profesorje poučeval o delu Markiza de Sada. Mladostniško prevzetno, a ne preveč, da ga zaradi tega ne bi sprejeli. In tako se je znašel v eni najboljših igralskih generacij – skupaj z Bojanom Emeršičem, Natašo Barbaro Gračner, Polono Juh in Jernejem Šugmanom. Prijatelji in zavezniki za vedno. Vsak s svojim načinom – oziroma metodo. Gregorju včasih namreč kdo reče, da ima svojo metodo, da kaže isti lik v različnih vlogah. Prav, pa naj bo metoda, če želijo. On hoče zgolj igrati. »To je moje, to imam rad, na tak način znam povedati, kar mislim.«
Brezkompromisna iskrenost
Diplomiral je leta 1993 in se še istega leta zaposlil v ljubljanski Drami. »Nisem za svobodo. Za to moraš imeti avto in jajca,« pravi in ostaja zvest svojemu gledališču. Igra veliko, za vlogo v Beckettovi drami Čakajoč Godota je dobil kopico nagrad, tudi Prešernovega sklada, in zlati lovorjev venec na MES v Sarajevu.
Mnogi so prepričani, da Gregor na odru veliko improvizira. Pa sploh ni res. »Rad imam točno in domišljeno igro – znotraj tega pa improvizacijo misli, ne dogodka. Rad imam improvizacijo znotraj točno in jasno določenih črk. Če mi to uspe. Potem dobim krila.« Včasih se ne posreči in potem se zdi oziroma je zelo nesrečen. »Ena od mojih razvad je ta, da rad kažem, kako sem včasih nesrečen, ker česa nisem dosegel. To znam zelo dobro.«
Bojan Emeršič, njegov dobri prijatelj, je nekoč dejal, da se od njega poskuša učiti iskrenosti, tiste brezkompromisne in do konca poštene, zaradi katere včasih nikomur, ne njemu ne tistim okoli njega, ni prav lahko. Gregor ni dolgočasno priden fant. Nekoristno pubertetniško prevzetnost je že zdavnaj opustil, ne pa neposrednosti, s katero iz sebe potegne najboljše. »Zdi se mi, da mi včasih konflikt da sveže polje za ideje. Nekako se mi dozdeva, da bi, če bi postal priden, hkrati postal tudi neslišen.«
Od melanholije do kritičnosti
Že vse življenje se ga drži svojevrstna melanholija, ki morda izvira iz tega, da je čefur, iz družine, ki ji ni šlo vedno lahko. Da so preživetveni ljudje, pravi Gregor, ki mu v Ljubljani sicer ni hudega. Le ljudje so včasih težji od okoliščin.
»Po eni strani sem melanholičen in se zanašam na dogodke same po sebi, po drugi strani sem ves čas kritičen. In težaven. Za tem pa se po navadi skriva strašna nežnost,« se opiše Gregor, ki mu ugajanje za vsako ceno ne gre dobro od rok. Če odštejemo izjemno uspešno serijo Čari začimb, v kateri sta blestela in se izjemno zabavala z Emeršičem, Bakovića v drugih televizijskih produkcijah pravzaprav ni. Ne zanima ga delo, pri katerem so igralci le nekakšno nujno zlo in običajno delujejo kot butlji. Ja, v produkcijah, kakršne nastajajo na BBC, bi lahko igral.
S tem, da ga tam nikoli ne bo, se ne ukvarja preveč. Niti s tem ne, da ne bo nikoli zares znal peti. Čeprav to nadvse rad počne. Glasno, zato so ga nekoč že vrgli iz nekega ljubljanskega lokala. Zato ker v njem niso prepoznali občutljivega in nežnega fanta, kakršen je v resnici.
Človek, ki mu iskrenost in poštenost – to so mu dali starši –, še vedno nekaj pomenita. Računalnika nima, se pa rad pogovarja. Zabaven in zgovoren je, razen kadar mora razložiti, kaj dela oziroma kaj se z njim zgodi na odru ali pred kamero. »Moja igra je stvar Gregorja. Samo takrat sem varen,« je kratek. In kadar se posreči, je nekaj časa celo srečen. Kljub tistim svojim otožnim očem.
Pet vprašanj za Gregorja Bakovića Vaša najizrazitejša značajska lastnost? S kom bi si želeli preživeti dan? |