Gre Hribar še drugič na ustavno sodišče?

LJUBLJANA – Znani slovenski satirik Sašo Hribar, ki smo ga lahko pred nekaj leti na nacionalni televiziji spremljali kot voditelja satirične oddaje HRI-BAR, bo glede na najnovejšo odločitev ljubljanskih višjih sodnikov pravico najverjetneje že drugič iskal na ustavnem sodišču. Njegov pooblaščenec Jožef Klavdij Novak iz Odvetniške družbe Čeferin, ki, kot nam je povedal v sredo, s Hribarjem še ni govoril o njegovih nadaljnjih korakih, ocenjuje, da okrožno in višje sodišče niti v ponovljenem sojenju nista upoštevali napotkov ustavnih sodnikov, ki so maja lani razveljavili sodbo, po kateri je moral Hribar zaradi izrečenih besed nekdanjemu uredniku razvedrilnega programa TV Slovenija Petru Radoviću plačati 2000 evrov od zahtevanih 21 tisočakov odškodnine. Ustavni sodniki so namreč prej dali prav Hribarju in odločili, da sta okrožno in višje sodišče, potem ko mu je prvo prisodilo 3000 evrov odškodnine, drugo pa tisočaka manj, kršili njegovo pravico do svobode izražanja. Njihovi kolegi so menili, da za žalitve, izrečene na televiziji v okviru takratne satirične oddaje, velja višji tolerančni prag kot za besede, ki jih je Hribar izrekel na Radovićev račun v drugih medijih v obliki intervjuja in niso varovane s satiro kot obliko umetniškega izražanja.

Turbo anus, homo erectus

Hribar je v omenjeni oddaji 10. oktobra 2009 gostil predsednico Nove Slovenije Ljudmilo Novak in jo vprašal, ali bi bila za stranko rešitev, če bi vajeti prevzel Jože Možina, takratni direktor TV Slovenija, ki ga je pred časom politični analitik Boštjan M. Turk označil za najboljšega slovenskega politika. Novakova je odgovorila, da nima nič proti, po posredovanju Radovića pa ta del v oddaji, ki so jo snemali dan prej, ni bil objavljen, ker naj bi kršil dogovor, da se politike v razvedrilnih oddajah ne obravnava.

Voditelj je to razumel kot cenzuriranje njegove satirične oddaje in v poznejših oddajah HRI-BAR je takšne ljudi »brez ponosa, ugleda in dostojanstva« označil za »turbo anuse«. V intervjujih za različne medije je o Radoviću povedal, da je »tampon cona«, da takšne ljudi imenuje »turbo anus«, da ta nima nobene hrbtenice in da »on sploh ni homo sapiens, ampak homo erectus«.

»Kot je razvidno iz izpodbijanih sodb, sodišči nista ugotavljali dejanske podlage za sporne izjave. V svojo presojo nista vključili konteksta, v katerem so bile sporne izjave izrečene. Pri tehtanju še zlasti nista ovrednotili trditve, da se je pritožnik s temi izjavami odzval na predhodno ravnanje tožnika kot vodstvenega delavca javne televizije, in sicer na cenzuro satirične oddaje na nacionalni televiziji,« so takrat zapisali ustavni sodniki in zadevo vrnili v ponovno sojenje na okrožno sodišče.

Izjave v intervjujih niso umetniška dela

Slednje je v začetku letošnjega leta spet odločilo, da je Radović upravičen do 2000 evrov odškodnine, saj je, kot je pred dnevi potrdilo višje sodišče, povprečni bralec oznako turbo anus razumel v dobesednem pomenu kot veliko zadnjično odprtino, in ne kot okrajšavo za turbo anonimus – anonimnega človeka, ki, kot je ob zaslišanju razložil Hribar, širi turbo kulturo. Za oznako homo erectus je menilo, da je splošni pomen te sintagme v tem, da gre za bitje na nižji razvojni stopnji, »ne pa nemara za pohvalo nekoga, da je pokončen, da ima hrbtenico«.

Sodišči sta še menili, da to, kar je Hribar o Radoviću rekel v treh televizijskih oddajah, ni nedopustno, saj spada v polje satire, za žaljive pa sta označili izjave, ki so bile podane v intervjujih. »Četudi je toženec satirik, ni mogoče sprejeti teze, da je vse, kar koli kjer koli komur koli reče, satira. /.../ Toženčeve izjave v različnih intervjujih pač niso umetniška dela,« piše v najnovejši sodbi višjega sodišča, ki je še prepričano, da je Hribar s kritičnimi izjavami pokazal določeno nespoštljivost in da ta ni bila usmerjena v predmet javne razprave, ampak je prešla na osebno raven. »In to je bistvo. To je tehtnico v tem delu nagnilo v prid tožnika. Predmet žaljivk je bila oseba, ne njeno problematično ravnanje. Tu je bilo v ospredju blatenje tožnika, njegovih lastnosti, kot jih vidi toženec, ne vprašanja, ki zanimajo javnost (tj. cenzura satire),« so prepričani višji sodniki.

A ti so v nasprotju s kolegi odločili, da Radović satiriku ni dolžan plačati 3925,50 evra stroškov postopka, ampak bosta morala oba sama kriti svoje dozdajšnje pravdne stroške. Pri prvem sojenju je bilo sicer pravnomočno odločeno, da mora Radović Hribarju za pravdne stroške povrniti 708 evrov. Takrat je Hribar, kot nam je povedal njegov pooblaščenec, plačal tudi 2000 evrov, saj bi lahko ta denar njegov nekdanji nadrejeni izterjal z izvršbo. Če se bo Hribar tudi tokrat obrnil na ustavno sodišče in mu bo tam uspelo s pritožbo, tako da bi ga popolnoma odrešilo plačila odškodnine, bo zahteval, da se mu denar vrne.