Gozdovi so še vedno zeleni je zadnji film uveljavljenega režiserja Marka Naberšnika, ki se je tokrat lotil intimnih občutkov vojakov prve svetovne vojne. Celovečerec brez glasbe v avstrijsko-slovenski koprodukciji Artdeluxe GMBH – Avstrija in Perfo, d. o. o., – Slovenija, kjer fronto na bregovih Soče le slutimo z oddaljenim bobnenjem, si je na filmskem festivalu v Šanghaju pred tedni pridobil pozitivno kritiko.
Dogajanje je postavljeno v avgust 1917, ko so bili vojaki na obeh straneh fronte že precej izmučeni. Po italijanskem topniškem napadu na avstro-ogrsko gorsko postojanko ostaneta živa le češki stotnik Jan Kopetzky, sin bogate družine, in vojak Jakob Lindner, sin obrtnika. Sama branita položaj, topniško stražarsko mesto na pobočju Rombona, gore v Julijskih Alpah.
Stotnik je hudo ranjen, mladi, neizkušeni vojak pa je bil na fronto vpoklican šele pred kratkim. Mladenič se znajde sredi 11. soške bitke in odrašča 2200 metrov visoko v gorah med nenehnim strahom pred napadom italijanske vojske na eni strani in umirajočim stotnikom, ki mu je granata odtrgala nogo, na drugi.
Vojaški telefon je edina vez s svetom, obljublja pomoč, okrepitve, a te kar nočejo priti, zato ju potiska v brezup in osamo.
Brez zalog hrane, vode in navodil poveljstva postane stiska vse večja in vse globlje je prijateljstvo z izkušenim stotnikom.
Intimna nizkoproračunska drama
Scenarist in režiser Naberšnik se je po komercialno uspešnem Petelinjem zajtrku, ki si ga je ogledalo 183.093 gledalcev, in po najdražjem, prav tako uspešnem filmu Šanghaj z najvišjim proračunom, 2,5 milijona evrov, v zgodovini slovenskega filma tokrat lotil intimne nizkoproračunske drame. Z manj kot 300.000 evri je relativno majhni ekipi v enem letu uspelo posneti za zahtevnega gledalca občutljivo filmsko stvaritev, ki v notranjih monologih vojaka Jakoba, ki prebira pisma in sanjari o vrnitvi domov, kako bo spet videl očeta in mater, ne skriva gledaliških prvin.
Prav zaradi omenjenih monologov in zamrznjenih obrazov, na katerih zaman iščemo poteze obupa, je Naberšniku uspelo na izjemni veduti julijskih sten ustvariti samosvoj svet, iz katerega bi junaka zlahka ubežala po kakšni kozji stezi navzdol, apatijo pa bi prekinil zgolj kratek zven telefona. Vrisk mladeniča in krušenje kamenja bi obljudeno sedlo z leseno stražarnico in praznimi škatlami streliva v trenutku vrnila pastirjem, pohodnikom, a vendarle to ni mogoče. V prvi svetovni vojni lokalno dokončno zamre, zaživi globalno v vsej svoji zamejitvi, iz katerega se ni mogoče umakniti. Tudi v gorskem zakotju Rombona, čeprav so vse poti odprte, čeprav tega nihče več fizično ne brani. Ostajajo pisma, misli na dom, brezizrazni pogledi in senzibilni monologi med vojakom in umirajočim stotnikom, ki ga igra Simon Šerbinek, slovenski igralec, ki so mu leta 2000 po hudi nesreči amputirali obe nogi pod kolenom.
»Obup hudo ranjenega stotnika Kopetzkega in vojaka Lindnerja smo posneli s kamero iz roke, s fokusom, ki niha med ostrim in zamegljenim, ter z za današnji čas neobičajno dolgimi statičnimi kadri,« poudarja Naberšnik.
Za konec povejmo še, da so opremo in obleke oblikovali ter izdelali na podlagi starih fotografij. Glavne zunanje prizore so posneli na nekdanji meji z Italijo, na resničnih prizoriščih prve svetovne vojne, v Julijskih Alpah na Mangartu, ob trdnjavi Kluže.
Po avstrijski kinopremieri 12. septembra se bo film odpravil na pot po avstrijskih kinematografih in mednarodnih festivalih. Nemška kinopremiera bo v mesecu novembru, ko si ga bodo v kinematografih lahko ogledali tudi slovenski gledalci.
