Minilo je! Pravzaprav je minila! Francoska pentlja, športni spektakel z rumeno majico v glavni vlogi ter v stranski z neskončnimi vzponi in ravninami, vratolomnimi spusti, padci, nesrečami, počenimi zračnicami, pasjo vročino, lepimi posnetki marsikomu drage Francije.
Vem, da gre za kolesarsko dirko, ki je vedno čislana, a tudi močno kritizirana. Vem, da je največ očitkov organizatorjem nemalokrat padalo na račun francosko obarvane predstave, v kateri ni vedno prostora za popolno elito, kot mi je pred časom razlagal eden najboljših poznavalcev slovenskega kolesarskega športa daleč naokoli in širše, Delov novinar Vito Divac.
Dirka se je vedno prilagajala in se še prilagaja trendom in zahtevam pokroviteljev. Tako pač je danes v športu, sploh elitnem. Od konca te prestižne kolesarske dirke je minilo nekaj časa, vendar moram priznati, da sem še zdaj – vzhičena. Zaradi tega, ker sem prvič dirko spremljala skoraj vsak dan. Če ne v celoti, pa vsaj zadnjih nekaj deset kilometrov. Če ne zaradi kolesarjev in pokrajine, pa zaradi komentatorjev. Tomaža Kovšce in sokomentatorja Martina Hvastije; kot sem se pustila podučiti, nekdanjega vrhunskega tekmovalca kolesarja in tudi nekdanjega udeleženca Toura v dresu moštva Alessio-Bianchi. Za statistiko (ki je po navadi suhoparna) pa je na prav zanimiv način vsak dan skrbel tretji mož v ekipi prenosa Miha Mišič.
Priznam, prav vsak dan so me prikovali na kavč in h gledanju. Pa naj povem, da sicer kolesarskih dirk nisem preveč marala gledati po televiziji. Da gledam skupino prepotenih moških, ki vrtijo pedale, se mi je zdela izguba časa, no, vsaj do letošnjega Toura. V času prenosa sem namreč od komentatorjev izvedela toliko zanimivega tako o športu samem kot tudi o kraju, kjer so fantje tisti dan vrteli pedale, da o številnih anekdotah in peripetijah, ki so se med dirko zgodile kolesarjem, sploh ne pišem. Vse to sem izvedela na zanimiv, nevsiljiv in všečen način. Na trenutke sem se počutila, kot da dirko spremljam na prizorišču, kar na kolesu, tako spretno so me peljali skozi prenos.
Spomnim se, kako vzhičen je bil moj brat, ko je pred kakimi tremi leti nekdanji nemški smučarski skakalec Martin Schmitt, ki je prav takrat končal bogato športno kariero, začel delati kot strokovni komentator na televizijski postaji Eurosport. Iz te družbe so prihajali glasovi, da se je Schmitt odrezal zelo dobro.
Danes skoraj ni resnega televizijskega prenosa, ki ne bi imel vsaj dveh komentatorjev; pardon, uradnega, zaposlenega komentatorja teve hiše, in sokomentatorja, t. i. strokovnega komentatorja, ki je največkrat kak upokojeni tekmovalec te panoge. In tudi zaradi tega so lahko športni prenosi še kako zanimivi in za marsikoga poučni, če o športu ne ve kaj dosti.
Vendar se mi zdi, da se tu in tam zgodi, da televizijske hiše z izbiro udarijo mimo. To pa gledalci hitro opazijo. Te dni se je v Budimpešti dogajalo svetovno prvenstvo v plavanju. In ker dopusta nimam več, da bi si tekmovanje ogledala v živo, kar je pravi užitek, sem si prvenstvo ogledala na nacionalki. Nenehno vzhičena komentatorka RTV Slovenija Jolanda Bertole je, kot je bilo slišati, pač bila nenehno vzhičena. Ali je bilo to zaradi pogleda na mokra moška (pa tudi ženska, da ne bo zamere) telesa ali česa drugega, ne vem. A kaj veliko več kot njene vzhičenosti pač ni bilo slišati. In tudi ona je imela sokomentatorja. Strokovnega, a kot se mi zdi, kakšne velike pomoči od njega ni imela! Kot da ne bi vedela, kaj in kdaj naj kdo kaj pove. Pa ne verjamem, da tudi na prvenstvu na Madžarskem ni bilo zanimivih zakulisnih zgodb in zgodbic, ki bi bile lahko popestritev prenosa. To je moje mnenje; in tudi še koga.
Za športne komentatorje vemo, da so takšni ali drugačni. Eni bolj spretni, drugi malce manj. Da morajo imeti bogat besedni zaklad, biti govorno spretni in iznajdljivi, da gledalca pritegnejo k ogledu dogajanja na zaslonu, je osnovno pravilo za ta poklic. Pravijo, da so najboljši komentatorji tisti, ki gledalcu poleg slike, ki jo vidi, pričarajo še ozadje dogajanja in mu omogočijo še kaj več. Govoriti, kar pač gledalec vidi na teve zaslonu, pa je – smešno. Pa tudi, če je vzhičeno! Ali kot se nemalokrat dogaja, da je navijaško, kot se mi zdi, da je, ko za hip ali dva pokukam na teve zaslon ob tekmah domačih, slovenskih ekip, ki se merijo s sosedami.
