Gospa, 
ki ne mara sprenevedanja

Igralka, zdaj že upokojena, Ljerka Belak s partnerjem Bogomirjem Verasom, skupaj sta že kakšnih trideset let, živi v idilični hiški na robu mesta, v vili Čira-čara. Zaslužila si je svoj mir, in ker je vajena skromnosti, ji ni prav nič hudega, pravi. A kljub temu je precej jezna gospa. Pred dvema letoma, ko je v teh krajih živel vstajniški duh, ni bila tiho. »Če nas je milijon na cesti, če odpremo vrata parlamenta in jim rečemo, da jih ne maramo, se mora nekaj premakniti!« je bila le ena od njenih prevratniških idej, ki so ji mnogi pritrjevali. No, zgodilo se ni nič, a Ljerka še vedno ni tiho. Zato ker ne more razumeti, kako zelo je narod prizadel pohlep peščice, ki skrbi za svojo rit in riti sorodnikov, za druge pa jim ni niti malo mar.

Na avtobusu 22 let

Ja, zna biti ostra. »Povsod po svetu imamo predstavnike, Slovence, v Nasi, na Harvardu, doma smo pa revčki.« Sama ni bila nikoli revica. No, kar se tiče odločnosti in zvestobe sebi in lastnim sanjam, drugače pa Ljerka Belak, letnik 1948, dobro ve, kaj pomeni živeti v pomanjkanju. Hči samohranilke, ki se je kljub boju z rakom trudila za lepo otroštvo svojega otroka. Življenje v mrzli sobici je bilo skromno, a polno ljubezni. Mama, sicer otroška negovalka, zaradi bolezni ni mogla več delati, a se je lotila marsičesa, da je Ljerka lahko obiskovala baletno šolo, se učila igrati klavir. Z mamo sta šli tudi v gledališče in opero in prav nič drugega ni hotela postati kot igralka. Tudi potem, ko je mama umrla in je pri šestnajstih ostala sama. Večkrat lačna, ampak trdoživa.

Ni je zlomilo niti, ko jo je, komaj osemnajstletno mamo hčerke Vasilije, nesojena tašča vrgla na cesto. Bila so leta pekla, pravi, »če ne bi bilo dobrih ljudi, bi obe umrli«. Pa sta zmogli. Vasilija zdaj živi v Ameriki, imata se radi, a Ljerka se nekoliko z obžalovanjem spominja, da zaradi službe ni mogla biti več z njo. Delo je dobila v gledališču v Celju, 22 let se je z avtobusom vsak dan vozila iz Ljubljane in nazaj. Da ne ve, kako je pravzaprav zmogla preživeti vse, kar se ji je zgodilo, je rekla nekoč. A prav nič ni zamajalo njene predanosti gledališču, čeprav je »igralstvo grd, nesramen, umazan, tekmovalen poklic«.

Žlahtna komedijantka

Ljerka Belak je po dobrih dveh desetletjih v Celju službo dobila v Mestnem gledališču ljubljanskem in mu, z občasnimi gostovanji v drugih teatrih ter številnimi vlogami v filmih in na televiziji, ostala zvesta do upokojitve pred nekaj leti. Večkrat so jo nagradili, tudi z nagrado Prešernovega sklada in Borštnikovo diplomo ter nazivom žlahtne komedijantke leta 2003 za vlogo v predstavi Špas teatra Stevardese pristajajo. Komedija ji je pisana na dušo, pravi. Nikoli ji ni bilo težko dvigniti kikle, splezati po lestvi, se vreči v čeber, poln vode … »Tega večina žensk ne mara. Mene pa to ni nikoli motilo, zmeraj me je zanimalo.«

Bili so časi, ko je odigrala tudi po 250 predstav na leto, vmes hitela na snemanja na televizijo in radio ter v prostem času delala še kot mentorica in tudi kot režiserka pri amaterskih igralskih skupinah. »Delo z ljubiteljskimi igralci je čisto drugačno, prinaša neko posebno toplino in zadovoljstvo.« Zaradi dela je včasih malo pozabila nase. Tudi na svojo sladkorno bolezen, s katero se spopada kakšni dve desetletji. Včasih premalo disciplinirana, nikoli z mislijo, da gre za katastrofo, temveč bolj v slogu »le zakaj moram poleg vsega zdaj misliti še na to, a ni škoda?«

Takšna pač je Ljerka Belak, ki so ji govorili, da po upokojitvi ne bo zmogla živeti brez gledališča, a ji gre prav dobro. Saj ne miruje in zgolj obdeluje svojega vrta, ampak se odpravi tudi med ljudi. Radijska oddaja Storž, namenjena starejšim, ji je v veselje, in če je treba, v njej govori tudi o seksu. S prijateljico Svetlano Makarovič, ki jo je gostila pred mikrofonom, sta si prislužili nemalo ogorčenih odzivov, ampak Ljerka Belak je pač gospa, ki ne mara sprenevedanja. Ne mara hinavščine, predvsem pa ne molka, kadar se je treba postaviti zase. In zdaj res ni čas, ko bi si lahko dovolila ali zmogla biti tiho. Zato ker je svet zunaj precej drugačen od tistega v idilični hiški na robu mesta.