Gola je samo pod tušem

V vasi Golo na Kureščku, kjer je mogoče slišati samo živali, živi nekdaj izjemno priljubljena televizijska voditeljica Saša Einsiedler. Njena ljubka hiša je obdana s kupi zloženih drv in Saša mi pove, da je že pripravljena na zimo. Pozdravit pride njena hišna ljubljenka. »Psički je ime Gola. Saj smo na Golem,« se nasmeji. Ko jo pomenljivo vprašam, ali je tudi ona zaradi tega gola, v smehu odvrne: »Samo pod tušem.«

V gozdu z medvedi

Sprehodiva se po okolici hiše in Saša razkaže plodove narave. »Zdaj ko so počitnice, je naš ritem popolnoma drugačen kot med šolskim letom. Zato sem veliko več doma, urejam okolico hiše in vrt. Veliko sem zunaj, v naravi, in vsak dan znova sem hvaležna, da mi ni treba živeti v mestu.«

Saša na Kureščku živi že osmo leto. »Sploh ne vem, kako sem tako dolgo lahko živela v bloku. Tu, kjer sem doma, je zares mir in prav čutim, kako sem povezana z letnimi časi, z dogajanjem v naravi. Poslušam ptice, psa, ki laja, kadar je v bližini medved, ali preprosto uživam v tišini.« Narava ji pomeni tudi stik s sabo. »Misli se mi umirijo na sprehodu po gozdu. Naravo imam res rada in jo spoštujem. Sploh ko je nevihta in močno piha, se zavem njene mogočnosti. Zadnjo zimo, ko zaradi preobilice snega nisem mogla v dolino, se nisem jezila, ampak to sprejela in ostala doma.« Ko uživava v razgledu na gore, pove: »Oh, lepo je tukaj. Se mi pa zdi, da je to tudi sicer poseben kraj, kjer je potrebno trdo duhovno delo. Zadnjič smo se sosede pogovarjale, koliko ljudi na našem hribu zboleva, umira, se razhaja s partnerji. Morda ni nič drugače kot kje drugje, a imam občutek, da tukaj ni zabušavanja in da smo prisiljeni biti v stiku s samim seboj, sicer te odnese.« Nasploh se nerada odpravi v Ljubljano: »Ko pa se že spravim v mesto, si vsakič obljubim, da bom še prišla, ker je tudi lepo. Zdi se mi, kot bi izživela to svojo potrebo po dogajanju, zabavi, osvetljenih ulicah ... Zdaj sem raje v ohlapnih oblačilih na svoji terasi in občudujem sončni zahod s pogledom na Triglav.«

Na vprašanje, ali kaj pogreša televizijo, odgovori: »Ah, ne bi mogla reči, da jo ravno pogrešam ... Bi pa z velikim veseljem pripravljala kakšno oddajo, ki bi govorila o odnosih, čustvih, duhovnosti. Ljudje pogrešajo takšne tematike in zagotovo bi bila uspešnica!« Trenutno se ukvarja predvsem s poučevanjem javnega nastopanja. »Ko imam delavnice, se veliko pogovarjamo o tem, zakaj imamo ljudje takšen strah pred nastopanjem. Seveda imam veliko nasvetov iz prakse, kaj je dober nastop, kako pomembna je naša notranja naravnanost in kako veliko povemo brez besed – s svojim telesom, držo, kretnjami, pogledom.« Za jesen pripravlja daljše izobraževanje, sestavljeno iz različnih modulov, kjer bodo sodelovali različni predavatelji oziroma strokovnjaki.

Do zveze ji trenutno ni

Veliko dela ima tudi z vrtom. Ko mi ga razkaže, izvem, da je vse naravno, tudi hlevski gnoj si priskrbi od sosedov. Izvem še, da ne mara pospravljanja. »Ah, kdo ga pa v resnici mara? No, saj pospravljam, seveda, sicer bi se že dušili v kupih perila in prahu, a če imam na izbiro pospravljanje ali puljenje plevela na vrtu, bi zagotovo izbrala slednje.«

Ko se usedeva na terasi, mi ponudi vodo iz potoka, ki jo hodi sama iskat. Beseda nanese še na moške in Saša pove: »So čudovita bitja, tako kot smo ženske. Vendar se mi zdi, da je manj čudovitih, kot nas je žensk čudovitih. Ali pa mi morda življenje teh čudovitih moških na pot še ni pripeljalo.« Pravi, da princa na belem konju ne čaka več. »Raje živim življenje s polnim dihom in s polnim zamahom. Ker se mi zdi, da sicer življenje spolzi mimo, če kar naprej nekaj čakamo. Kar pa je škoda.« Zaupa mi še, da ji do zveze trenutno ni.

Ob tem izvem, da je ravno prejšnji ponedeljek praznovala 46. rojstni dan, vsekakor ji lahko čestitamo za mladostni videz. »Hvala! Ne vem, kakšno je merilo za mladostnost, imam gube in vse, kar spada zraven k mojim letom. Res pa je, da se še vedno počutim mlajšo, kot v resnici sem. Tista igriva Saška še vedno zna veselo poskakovati in se radostiti. Mislim, da je to tista skrivnost mladostnih ljudi.« Ob najinem slovesu jo povprašam še, kaj je po njenem mnenju pomembno za srečno življenje, in Saša odgovarja: »Čisto na kratko: sprejemanje sebe. Poznam bogate in nesrečne ljudi, poznam ljudi, ki živijo z malo denarja, pa so srečni. Hvaležnost in sprejemanje sebe, to mislim da je ključno!«