Gojmir Lešnjak, legendarni igralec, pride pred hotel Slon v središču Ljubljane planinsko oblečen, skoraj ga ne bi prepoznala. Pojasni mi, da ima na sebi jakno, v katero lahko spravi vse. »Ženske imate torbice, jaz pa tole,« se zasmeji. Pelje me v Tivoli in medtem obudi spomine na svoja mladostniška leta, saj je v tem parku najbolj intenzivno preživljal svojo mladost. Pravi celo, da je bil Tivoli njegov drugi dom: »Kitarca, klopca in deklice so prišle mimo ter se usedle – tako smo navezovali stike.« Razloži, da je bil to hipijevski slog, saj mu je bil ta način življenja blizu.
Vas odsekana od Slovenije
»Ljubljana je zelo lepa, ampak mi pomeni samo službo,« priznava. Tako se je leta 1986 preselil v Škofe pri Komnu. »Toliko ljudi, kot jih bova na tem sprehodu srečala, jih v republiki Škofi ne vidim v treh letih.« V njegovi vasi je namreč le osem prebivalcev. In zakaj republika? »Odsekal sem jo od Slovenije,« se zasmeji. Vsestranskega igralca lahko vidimo v filmih, na odrih in televiziji. Nazadnje je blestel v predstavi 39 stopnic, kjer je zamenjal vrsto vlog. »Še sam ne vem, koliko vlog,« v mislih prešteva. Ne samo v delu, priznava, v radostih poletja uživa vse leto. »To poletje doma! Če radosti ni, jo pa ustvarimo. Malvazija, teran sta v pomoč! Pa osmice,« se spet nasmehne 53-letni igralec.
Odziv na trenutno politično stanje
Dela mu nikoli ne manjka. »Ta trenutek pripravljamo glasbeni program pesmi, ki so jih ustvarili viharni časi preobrazb Evrope in moje domovine. Z Ireno Tratnik in Blažem Jurjevčičem v improviziranem studiu pripravljamo prve posnetke.« Ob naštetem se jeseni v Špas teatru obeta nov študij. »Upam, da bomo nadaljevali Muzikajeto ... Idej nebroj!« Gojmir je znan tudi po tem, da se rad odziva na kulturne in politične dogodke. Za trenutno stanje pravi: »Tako sem radosten, da je že kičasto. Škoda, da ne bo trajalo! Ob podelitvi viktorjev sem veliko tega napovedal in, glej ga zlomka ... Držijo se scenarija. Mi se ga nismo, menda.«
Nikoli ne bo šel med poslance
Gojca med poslanci menda ne bomo videli. »Posvetoval sem se s svojim prijateljem Miroslavom Klunom, ki je preživel to kalvarijo. Moj odgovor je: ne,« odločno reče. Med sprehodom še enkrat poudari, da je izjemno rad v naravi, že od majhnega je taboril, zdaj pa je avtodomar. Če bi imel neomejene možnosti, bi vsako leto šel na Cookove otoke, saj je že bil tam in so ga navdušili. Večino časa pa preživi na Krasu. »V delavnici pri Branku Arandjeloviću v sosednji vasi gre glava resnično na pašo ob tišlarjenju in njegovi specialiteti – 47 rožic namočenih v ognjeno vodo,« se pošali in doda, da ga to najbolj sprošča. Pravi celo: »Živim v naravi, ob njej, z njo in za njo!« Ravno zaradi nje in vsega, kar Kras ponuja, se je preselil iz Ljubljane. »Nikoli se nisem počutil Ljubljančana,« priznava. »Tu čas teče počasneje, in ko pridem domov, imam vedno prosto parkirno mesto,« se spet pošali. Rojen Ljubljančan se je hitro znašel na Krasu.
»Po krvi sem Štajerec in Kraševec, poznam pa kar nekaj Ljubljančanov, tudi Mariborčanov, enega Brežičana, ki so se naselili tu, in velika večina se je primerno asimilirala in so srečni!«
Medtem ko hodiva do kipa Edvarda Kocbeka v Tivoliju, mi zaupa še, da si bo kmalu omislil tudi njivico. »Pripravljam se na samooskrbo, časi so taki. Žena pa že vrsto let goji začimbe.« Ko bo obilica domače zelenjave, bo kuhanje še večji užitek, saj je to njegova velika strast, pove. »Ciganska pečenka je ena od mojih kuharskih radosti. Prleška jed, ki tudi tu, na Krasu, tekne. Zraven pa popečena polenta na žajblju! Solate so pa ženina domena! Na koncu pa morda popečena banana v akacijevem medu, prelita z balzamičnim kisom.« Vedno zabavni Gojmir tako ni izviren samo na odru, temveč vsepovsod.
