Rodil se je leta 1991, približno takrat, ko so Avseniki bolj ali manj opustili svojo profesionalno pot. Seveda pa glasba pri Avsenikovih, številni in glasbeno vsestranski družini, ni nikoli utihnila, harmonika pa ni romala v kot. Sašo Avsenik, prvorojenec med petimi otroki v družini Slavkovega sina Grega, je imel glasbo v resnici tako rekoč položeno v zibelko. In imel je srečo, da je bil ded, stari ata ga je klical, med njegovim odraščanjem že veliko več doma kot nekoč. Spomni se, kako je kot mulček z atom sedel v dnevni sobi, malo sta gledala televizijo, malo igrala na harmoniko, med njima pa se je počasi tkala čisto posebna vez.
Podoben dedu
Večkrat mu rečejo, da je svojemu dedu zelo podoben. Tako po videzu kot tudi po značaju. Ded mu je bil vedno zgled, seveda prav tako učitelj. Prste na tipke in vadit, je bil njegov preprost, a učinkovit napotek. Sašo se je na pobudo babice Brigite pri osmih letih začel igranja na harmoniko učiti tudi v glasbeni šoli. Tisti dolgočasni obvezni programi so mu jemali voljo, ko je gledal dedovo izjemno igranje, je izgubil še veselje, češ, nikoli ne bom znal igrati tako kot on. Težko se je kosati z legendami. Sledila je kratka rockerska faza, oče Grega mu je kupil bobne, pri trinajstih je poskušal imeti celo svoj bend … Ampak muzika deda Slavka in njegovega brata Vilka je bila tako globoko vsajena vanj, da je znova vzel v roke harmoniko, oblekel narodno nošo in pri sedemnajstih že imel svojo skupino, klasični kvintet, Ansambel Saša Avsenika. Člane je zbral kar po internetu.
Starega ata ne bi mogel osrečiti bolj, kakor ga je s to svojo odločitvijo. Slavko in Vilko sta tako po letih muzikantske penzije znova pljunila v roke, njuna ustvarjalnost je vrela na plan kot v najboljših Avsenikovih časih, pravijo. Sašo rad pove, da je takrat ne le poskrbel za nadaljevanje zgodovine, ampak je to tudi oblekel. Atove so bile hlače, lajblč mu je dal oče, le škornje so mu morali narediti po meri.
Slavkova harmonika
Del Avsenikove zgodovine, in to zelo pomemben, mu je stari ata Slavko podaril že pred tem, bilo je na božično jutro leta 2007. Takrat ga je, še v pižami, poslal odpret prtljažnik avta in tam ga je čakala 40 let stara Hohnerjeva harmonika. Slavko Avsenik je od leta 1972 nanjo posnel vse skladbe v studiu, nato pa je skoraj dve desetletji stala v omari in čakala na prave roke, na pravega človeka, dostojnega naslednika. Slavko je moral biti zares trdno prepričan, da je to prav Sašo.
Tako za zaupanje kot podporo je dedu zelo hvaležen, bil je odlični učitelj, morda včasih vseeno preveč popustljiv, pravi Sašo, ki si želi po dedovi poti ne le v glasbenem smislu, ampak tudi glede odnosa do ljudi. Bil je prijazen, odgovoren, vzor in zgled.
Priimek Avsenik je prednost, pravi Sašo, saj odpira vrata, a je tudi veliko breme, standardi, ki so jih postavili Avseniki, so zares visoki, njihove skladbe pa umetnine. »Lep melodičen motiv, mojstrska obdelava in aranžma, na koncu brezčasno besedilo...«
Iskren in predan
Sašo Avsenik je na pot svojega slovitega deda stopil odločno in tudi odmevno. Po nekaj nastopih doma je novembra 2009 njegov ansambel tako rekoč premierno nastopil v znameniti oddaji Musikantenstadl, Senik godcev, in mladi Slovenci so večtisočglavo občinstvo spravili na noge. Natančno tako, kot je to pred desetletji počela zasedba njegovega starega ata.
Časi so zdaj drugačni, pravi Sašo. Nekoč je bilo treba nastopiti v vsaki vaški gostilni, preden si našel in prepričal občinstvo, danes je lahko dovolj že en posnetek na youtubu. Ampak iskrenost in predanost temu, kar delaš, predanost muziki, ki jo podarjaš ljudem, še vedno šteje. Pravzaprav šteje največ.
Za mladim Avsenikom in njegovim ansamblom je že nekaj pomembnih mejnikov. Njegovi člani so posneli tri plošče, v Avstriji so dobili nagrado za najboljši mladi ansambel na področju ljudske glasbe in šlagerjev za leto 2011, lani so bili na turneji med zdomci v Kanadi, petletnico obstoja so proslavili s koncertom T'douga noč, na katerem so kot gostje med drugim nastopili tudi Modrijani, na leto imajo 60 in več nastopov … Dokler bo znal in zmogel, bo Sašo Avsenik delal to, kar ima najraje, delal bo muziko; za ljudi, za lepši svet. Tako kot mu je pokazal in ga naučil njegov stari ata Slavko.
