Minule dni je poslanec Socialnih demokratov Matjaž Han zadel žebljico na glavico. Gospodarskemu ministru Radovanu Žerjavu je v parlamentu zastavil poslansko vprašanje o ukrepih, s katerimi bo Slovenija naposled prijaznejša do avtorjev domače, slovenske glasbe. Ne brez razloga. Kot pravi Han, danes državni organi s svojo neodločnostjo strežejo predvsem interesom velikih založniških hiš in korporacij, pri tem pa je posebej omenil Zavod IPF, katerega zneski na položnicah so tudi 12-krat višji od onih, kot jih uporabnikom domače in tuje glasbe – bodisi frizerjem, bodisi gostincem, bodisi gasilskim ali kulturnim društvom – zaračuna Sazas. In kar je najpomembneje: glasbeniki od IPF, v nasprotju s Sazasom, dobijo le drobtinice.
Glasbenikom ostane le drobiž
Razlog? Poslanec Han pravi, da IPF za stroške svojega poslovanja porabi tudi do dve tretjini denarja, ki ga zasluži, glasbenikom tako ostane le drobiž. Da je res tako, kažejo dokumenti, ki jih držimo v rokah. Zavodu IPF, katerega direktor je basist skupine Slapovi Gregor Štibernik, je stroške dela s predvidenih 550.000 evrov leta 2010 v zgolj dveh letih uspelo dvigniti na neverjetnih 1,800.000 evrov. In to samovoljno, tudi v nasprotju s sklepi skupščine zavoda. Ta je denimo za lani višino stroškov omejila na 1,250.000 evrov, Štibernik jih je torej presegel za debelega pol milijona. Kje so evri končali, ne ve nihče, govori se celo o plačilih navideznih poslov zunanjim storitvenim izvajalcem.
Posledice v prvi vrsti občutijo domači glasbeniki, nekateri zaradi takšnega poslovanja zavoda na svoj račun prejmejo le po nekaj deset evrov na mesec, kar jim ne pokrije niti telefonskih stroškov. Nič čudnega potem, da je vse glasnejša njihova zahteva, da se na dnevnem redu skupščine izvajalcev Zavoda IPF čim prej znajde tudi glasovanje o zaupnici vodstvu, v katerem so Boštjan Dermol (skupina Nude), Rok Trkaj in Rok Ferengja (Rock'n'Band). Za zdaj takšno pobudo v IPF zavračajo kot protizakonito, s čimer je bil seznanjen tudi Urad za intelektualno lastnino, a primernega glasu od danes že eks direktorice Biserke Strel ni bilo slišati. Nemara pa bo poslansko vprašanje Matjaža Hana zbudilo vsaj novega prvega moža UIL Luko Novaka. Kajti očitki o sumljivih poteh evrskih milijonov smrdijo vsaj na kilometer. Še bolj pa to, da naj bi bili nekateri za mastno plačilo v službi interesov tujih glasbenih korporacij. Kajpak na račun domačih glasbenikov.
Odgovor Zavoda IPF
»Zavod IPF, ki so ga ustanovili slovenski glasbeniki in slovenske založbe, je imetnikom pravic že drugič letos izplačal nadomestila za uporabo del. Naj ob tem poudarimo, da vsota za izplačila nadomestil raste že četrto leto zapored. To je omogočila učinkovita organizacijska struktura, ki porabi za svoje delovanje več kot milijon evrov manj od kakšne druge kolektivne organizacije v Sloveniji, kljub temu da je obseg dela praktično identičen. Ob tem v Zavodu IPF pospešeno nižamo in krčimo stroške delovanja organizacije, ki so za več kot 20 % nižji, kot so bili stroški v istem časovnem obdobju lansko leto. Ob tem pa povečujemo tudi prihodke, kar v današnjem času predstavlja izjemen uspeh in letos jih bomo v dobro slovenskim glasbenikom in založbam povečali na 3.200.000 evrov, kar je za 13 % več kot lani.
Naloga in cilj kolektivne organizacije na področju sorodnih pravic je zagotoviti ustrezno uveljavljanje pravic za račun imetnikov pravic skladno s tarifami in sporazumi, sklenjenimi z uporabniki. Tarife za uporabo zaščitenih del pa morajo biti primerljive z ostalimi državami. V Zavodu IPF se trudimo poiskati sporazumne rešitve z reprezentativnimi združenji, nikakor pa ne zaračunavamo uporabe samovoljno in brezglavo, kot je to praksa pri kateri drugi kolektivni organizaciji. Prav tako skrbimo za nearbitrarno in zakonito poslovanje, tako pri zbiranju, kakor tudi delitvi zbranih nadomestil znanim upravičencem. V Zavodu IPF smo ponosni tudi nad elektronskim sistemom delovanja, ki omogoča izjemno visoko stopnjo transparentnosti, ki velja tako za upravičence na eni, kakor tudi za uporabnike na drugi strani.
Poslovanje in delo Zavoda IPF je pod konstantnim drobnogledom državnih nadzorstvenih organov in neodvisnih revizijskih institucij, ki niso pokazali nobenih nepravilnosti v našem delovanju, kar pa za kakšno drugo kolektivno organizacijo, ki jo čaka mučno in dolgotrajno izvrševanje odločb na podlagi ugotovljenih nepravilnost državnih nadzorstvenih organov URSIL, TIRS in UVK, ni mogoče trditi. «
