Ljubezen do petja, igranja in plesa ter skladateljska ustvarjalnost sta gotovo tudi nalezljivi. Še posebno če človek iz toplega družinskega okolja, ki ga preplavlja ljubezen do glasbe, od plenic pa vse do prvih korakov v svet učenosti prebije v družbi sosednje dinamične romske družine, kjer se je prav tako pogosto igralo na violino ter pelo in plesalo. To bi lahko bil kratek povzetek življenjepisa slovenskega rojaka Adriana Vatovca iz avstralskega mesta Adelajda.
Tudi po njegovi zaslugi, še prej pa po zaslugi njegovih staršev, Alojza in Leopolde Vatovec, rojene Gustinčič, z Ostrožnega Brda v Brkinih, je kulturni utrip Slovenskega kluba Adelajde nadvse živahen. Številčno manjša slovenska skupnost, ki je dejavna že več kot 55 let, se namreč lahko pohvali z daleč prepoznavnim pevskim zborom, ki ima več kot 20-letno tradicijo, in le nekoliko krajšim obdobjem izdajanja lastnega dvojezičnega časopisa z zgovornim naslovom Slovenia South Australia. Pred nekaj leti se mu je pridružil še kanal Slovenia Australia Channel You Tube, ki ustvarjalce vedno znova pozitivno preseneti s čedalje večjo gledanostjo.
Vatovčevi in glasba
Klub je ustanovil zdaj že pokojni oče Alojz, v njem pa so prepevali vsi družinski člani. Kot pravi Adrian, njegovi starši niso imeli možnosti za šolanje glasbenega talenta. Predvsem mami Leopoldi je bilo hudo, ko je njen oče zavrnil toplo priporočilo, naj nadarjeno dekle z izjemnim mezzosopranom vendarle vpišejo v glasbeno šolo v Ljubljani, češ da so pridne delavne roke bolj nepogrešljive na domači kmetiji. V zgodnjih povojnih letih v Brkinih življenje ni bilo lahko in tudi mlada Leopolda in Alojz sta se odpravila na drugo stran meje; najprej v Trst, kjer sta se poročila, od tam pa v Avstralijo.
Adrian, ki je v uradnih dokumentih sicer Jadran, a sta mu obe imeni enako ljubi, se je rodil leta 1955 v znanem priseljenskem kampu Bonegilla, kamor se je zgrinjalo na tisoče priseljencev z vsega sveta, nato pa so jih pristojne službe razporejale na različna delovišča po Avstraliji. Rad se spominja tudi poznejših skromnih razmer, a izjemno toplega družinskega okolja, ki so ga znali ustvariti starši. Tako oče kot mama sta trdo delala v industriji, mama pa je ob tem poskrbela še za doma pridelane vrtnine in poljščine. V tistem času so na kratkohlačnika Adriana pazili v dobrodušni prijateljski romski družini.
V zgodnjih 90. letih, ko sta prišla v Avstralijo še dva očetova brata, prav tako nadarjena pevca, tenorist in basist, so Vatovčevi ustanovili vokalno-instrumentalni ansambel Glasovi z Ostrožnega. Na srečanjih Slovenskega kluba v Adelajdi so tako redno skrbeli za prijetno razpoloženje. |
Starši so nenehno peli
Adrian je kmalu začel obiskovati glasbeno šolo, vendar zgodnja izkušnja ni bila ravno najboljša. Prvega izpita ni opravil, ker je bilo njegovemu učitelju pomembnejše to, da je fanta med uro pošiljal po cigarete in po različnih opravkih, kot da bi se resno posvetil učenju. Ko je Adrianov oče zagrozil, da bo vse razkril medijem, je študij nadaljeval pri drugem učitelju in na koncu z odliko diplomiral iz glasbene teorije in harmonike. Pozneje so sledile številne nagrade in priznanja.
Z glasbo, ki je njegov poklic in način življenja, je odraščal v družini, kjer so starši nenehno prepevali, v danes legendarnem pevskem zboru, kjer ne gre brez njegove spremljave s harmoniko, ter tudi na neštetih nastopih in v snemalnih studiih. Rad se spominja tudi uspešnega sodelovanja z Vladom Kreslinom med glasbenikovim gostovanjem v Avstraliji. Seznam Adrianove ustvarjalnosti je tako obsežen, ugotavlja avtorica monografije Kdo je kdo med avstralskimi glasbeniki, da mu še v številnih splošnih in specializiranih knjižnicah na peti celini in drugod po svetu komaj sledijo.
V sydneyjski operni hiši
Pomembni so bili srečanja s priznanimi glasbenimi pedagogi, kot je bil učitelj poljskega rodu Zigmund Matusievicz, sodelovanje v mladinskem orkestru Tatry in pozneje stiki z Andreasom Csontho, profesorjem violine na budimpeški glasbeni akademiji, ki so ga Adrianove skladbe navdušile. Po letih vsestranske glasbene ustvarjalnosti, igranja v številnih glasbenih skupinah, med drugim je nastopil tudi v sloviti sydneyjski operni hiši, zdaj preudarneje razporeja čas in energijo. Pripravlja pogovore za Slovenia Australia Channel in piše za klubski časopis Slovenia South Australia, ki so ga začeli izdajati leta 1997. Urednika Adrian in Rosemary Poklar ter sodelavci ne izpustijo nobenega pomembnega dogodka, kulturnega, športnega ali drugega dogajanja v Sloveniji ali kakšne zanimive osebnosti. Tako tudi niso spregledali, da so njihovo glasbeno voščilo ob slovenski samostojnosti z naslovom Slovenec Slovencu objavili tudi v Delu in Slovenskih novicah.
