Gladovno stavkal za Lojzeta Slaka

Posredovalci glasbenih in drugih nastopov, tako imenovani menedžerji, ki sem jih imela priložnost spoznati, so bolj kot ne na slabem glasu. Očitki na njihov račun so resne narave: da so lumpi, nemoralneži, goljufi, nerazgledani čudaki, pohotneži in celo primitivneži. V Sloveniji se tovrstni tržniki kitijo še z nečim – kar je patriotsko ali globlje gledano nerazumljivo – raje in bolje tržijo balkanske izvajalce kot domače. Ta zamera na relaciji glasbeni posredniki–slovenska estrada je starejša od naše države in verjetno ne bo nikoli minila.

Pred odločitvijo, s kom bomo opravili pogovor, ki ga berete, smo se pogovarjali s prenekaterim izvajalcem; Alenom Islamovićem, pevcem kultne zasedbe Bijelo dugme, s fanti iz skupine Crvena jabuka, hrvaško rožo Terezo Kesovija, s srbsko turbo mašino Sandro Afriko, s slovensko pevko Nino Donelli. Našteti in tisti, ki jih zaradi prostorske stiske ne omenjamo, menijo, da je eden bolj zanimivih glasbenih komercialistov 39-letni Drago Milankovič iz Lukovice pri Domžalah. Za njim je osemnajst let trženja.

Rojen je v Ljubljani, nepoznano je, da so se biološki starši še dojenčku odpovedali in da je odraščal v rejniški družini. Očeta je spoznal šele pred petimi leti, mater pa že prej, a mu ni izkazala niti naklonjenosti, kaj šele ljubezni. Izjemno ljubezen čuti do rejniške matere, ki je, kot biološki oče, že pokojna, na njenem grobu utegnete uzreti Milankovića. Od takrat, ko so menedžerju očitali vse mogoče (in nemogoče), je preteklo veliko vode. Milankovič je našel svojo polovico srca v mladenki, ki mu je povila sina. Jasno pove, da živi za svojo družino.

Iz vojaščine

»Začelo se je z Ansamblom Lojzeta Slaka, to je bila ena prvih velikih organizacij koncerta. Datum zabave je bil določen, ravno tako termin za začetek služenja vojaškega roka. Vse, kar me je zanimalo, je bilo, kako priti iz Ilirske Bistrice (predzadnja generacija, ki je pri nas še služila vojaški rok, op. a.) na Slakov koncert. Nobeno pretvarjanje, do izvedbe gladovne stavke, ni zaleglo. Ob odklanjanju hrane se domislim, da z znancem Tomažem naredim radijski intervju. V eter sem povedal, da se počutim slabo, ker me silijo ostati, čeprav za vojsko nisem sposoben, da ne jem osem dni, še vodo da bom nehal piti. Nadrejeni so poslušali in v nekaj urah sem izvedel, da sem zaradi osebne stiske oproščen služenja vojske.« O tem je leta 2002 poročala tudi STA.

Takrat 22-letni sogovornik se spominja svoje zagnanosti in »norosti«: »Dolgo, gotovo pol leta, sem takratnega častnega konzula na Poljskem Mieczysława Mariana Barańskega prosil za srečanje, da se pomeniva o možnostih nastopanja slovenskih izvajalcev pri njih. Ko sem se dodobra načakal, je poklical, naj pridem. Mojemu avtu je ravno potekla registracija, denarja pa sem imel toliko, da sem imel dve slabi izbiri: plačam pot ali registriram avto. Do Katovic in nazaj sem prevozil vse meje, mimo Bratislave vse do Poljske, vozil sem 15 ur oziroma 1500 kilometrov, vse brez najmanjše težave.« Veliki koncerti s Turbo Angels in drugimi so bili gori res uspešni, Milankovič pa si je zaslužil uradno priznanje za svoj kulturni doprinos.

S Piko Božič je bilo lepo...

Najraje od vseh klientov je delal s Piko Božič. Na vprašanje, ali sta bila tudi intimna, resno pove, da nikoli. Vanj vrtamo in slednjič le prizna, da je skritih intimnih odnosov med pevkami in menedžerji sicer res ogromno. Lepe spomine ima tudi na čase, ko je delal z Boštjanom Konečnikom ali duetom Maaraya – takrat so se v razširjeni zasedbi imenovali Turbo Angels. Ob tem se spomni poslovne vezi z Manco Špik, ki ga je lepo prosila, naj prevzame delo njenega menedžerja. In je privolil. »Manca je brez pojasnila čez noč izginila in se zatekla pod okrilje podjetja Saše Lendero. Ponudili so ji avto, to pa je bilo močnejše od zvestobe,« razlaga.

Milankoviča zaslišimo o starih očitkih na račun njegove poštenosti: »Naredil sem veliko neumnosti, a tudi preživel toliko ali veliko več krivic.« Dejstvo pa je, da ga kredibilni izvajalci, s katerimi dela zadnja leta, hvalijo.