»Ker je hiša, v kateri živim, več kot 300 let stara kmečka domačija, seveda na dvorišču nikoli ni manjkal kužek.« Tako pripoveduje Janez Rijavec s Trnovega pri Novi Gorici, ljubitelj psov, pravi pasji poznavalec. Sicer je bolj znan kot Gianni Rijavec, pevec in mirovnik, ki ga po svetu in doma spremlja tudi vzdevek beli golob.
»Mama pravi, da se spomni precej kužkov v naši hiši in dvorišču, še najbolj bernardinca Pazija pa nemškega ovčarja Volka, ki je bil zelo strog in je hrano sprejel le od gospodarja. Rada se spominja tudi mešanke Belke, ki je bila izjemna čuvajka. Za njo je k hiši prišla Lorda, čistokrvna nemška ovčarka, ki so jo mamini sestri Zdravki poklonili vojaki graničarji v Desklah, in sicer v zahvalo, ker jih je učila italijanski jezik. Glede na to, da so bili v naši družini tudi lovci, se je zvrstilo precej lovskih psov, med njimi terier Cigo, ki je bil zelo oster, pravi lovski terier. Moje zavedanje se je začelo pri drugem lovskem kužku, ptičarju Brinu. Bil je nepoboljšljivi pohajač, pravi potepenec. Velikokrat je pobegnil z velikega dvorišča, njegovi izleti so lahko trajali tudi nekaj dni.«
Gianni navdušeno nadaljuje pripoved o psih: »Kuža, ki je meni pisan na kožo, pa je nemški ovčar, mercedes med kužki. Ovčar Dick, čistokrvni kuža brez rodovnika, je bil pri nas prvi nemški ovčar po mojem izboru. Takrat sem si kupil knjigo Nemški ovčar, želel sem izvedeti kaj več o njih. Ugotovil sem, da je to resnično moja pasma, nemški ovčar je moj pes.«
Snoopy na dializi
Dick je dočakal visoko starost. Ko je poginil, ga je takoj nadomestil novi nemški ovčar z imenom Črt. Tudi ta ni imel rodovnika. A živahen kuža, ki ni poznal ovir, ni bil dolgo pri hiši. Že po nekaj letih se je zastrupil. Rijavec po Črtu nekaj časa ni imel psa. Pravi, da se je pripravljal na pravega nemškega ovčarja, takšnega z rodovnikom. »Poklical sem prijatelja, kinologa Jožeta Vidica, in ga prosil, naj mi pomaga. Jože mi je posredoval naslov, kjer me je čakal nemški ovčar z imenom Snoopy. Šel sem ga iskat v Maribor. Tako je prišel k hiši prvi pravi nemški ovčar. Začela sva hoditi v šolo k prijatelju Hariju Arčonu, ki ima pasjo šolo in hotel v Vitovljah pri Novi Gorici. Hari me je naučil prvih pasjih korakov. S Snoopyjem sva postala prava mojstra. Takrat sem spoznal, da je nemški ovčar prav zares mercedes, kakor rad reče Jože Vidic.«
Snoopy je zelo dobro obvladal osnovna povelja, bil je zelo dober v obrambi. Ko je bil star pet let, sta mu nenadoma odpovedali ledvici, priključen na dializni aparat je poginil. Gianni se spominja teh težkih trenutkov: »Razjokal sem se, kot da bi mi umrl kdo od bližnjih sorodnikov. Neverjetno sem se navezal na tega kužka, bil je del mene. Ko sem žalostno novico sporočil Jožetu, mi je svetoval, naj grem takoj po novega, to bo edino zdravilo. Priporočil mi je leglo v bližini Ptuja. Kmalu je bil pri nas doma čistokrvni nemški ovčar Teri. Ta je še danes ob meni, je zelo lep in pameten.« Tudi s Terijem je šel v šolo k Hariju, a sta zaradi pomanjkanja časa opustila šolanje. Teri bo te dni dopolnil pet let. »Ve, kdo je njegov gospodar, to je zelo pomembno,« ugotavlja Gianni. »Hari mi je v pasji šoli vedno ponavljal pomemben stavek: 'Kuža mora vedeti, da si ti njegov gospodar in ne obratno!' To sem si dobro zapomnil, ob takšnem odnosu je vse lažje. Rad imam kužka, ki ima značaj, nemški ovčar ga zagotovo ima.«
