Takole se je dogajalo, pravijo: »Bilo je na začetku glasbene poti popularnih Avsenikov, v času, ko je nastala priljubljena melodija Tam, kjer murke cveto. Glasbeniki in pevca so vadili in vadili ter končno odšli v studio na snemanje. Pa so zaigrali in zapeli:
Tam, kjer murke cveto,
tam, kjer ptički pojo,
v lepi Dragi.
Tam, kjer encijan rdeč,
ves bahav in dehteč,
pozdravlja te s srajčko rdečo …
No, sredi snemanja se je Avsenikom le posvetilo, da encijan ni rdeče, ampak modre barve, in so hitro spremenili besedilo.«
To je le ena od številnih anekdot s slovenske scene. Glasbeniki jih imajo na milijone, saj je navsezadnje glasba – blazno smešno resna zadeva. Lepo je, kadar jo poslušamo, jo spoznamo, se s kom pogovorimo.
Začne se z dogodkom. Konča pa, ko pade zavesa, ko nastopajoči odidejo z odra, luči ugasnejo, inštrumenti utihnejo. Toda za živobarvno zaveso, ki se spusti, se skriva marsikaj. Včasih solze, včasih smeh. Nešteto je dogodkov, ki so skriti očem javnosti, pripetljajev, ki se jih spomnijo le nekateri. Pa še ti včasih le bežno. In tudi ti dogodki so del zgodovine slovenske glasbene scene. Pa kakršna koli ta že je.
Okoli sedem let je star film Zaodrje. Dokumentarni film s tem naslovom so takrat premierno predvajali v klubu Gromka na Metelkovi. Kako se počuti igralec nekaj ur pred velikim trenutkom, ko se dvignejo odrske zavese? Kakšni občutki navdajajo glasbenika, plesalca, baletko, umetnika, ko stopi pred občinstvo? Vse to na svoj način odkriva omenjeni srednjemetražni dokumentarni film Zaodrje, nastal v produkciji Hupe Brajdič in pod okriljem kulturnega društva Center 21, portret šestih umetnikov, ki iskreno in igrivo razkrivajo svet izza odra.
Je izpoved o pripravi, o življenju in doživetju in o mejah prezence, ki jih umetniki vsak po svoje prestopajo. Tako so film takrat predstavili njegovi ustvarjalci Uroš Lebar, Toni Poljanec, Živa Petrič, Tanja Skale in Tina Glavič Novak.
Povod za nastanek filma je življenjska zgodba romunske balerine Gete, ki pred kamero v solzah razkrije svojo največjo željo – da bi jo ob koncu predstave za odrom pričakala hčerka, ponosna na svojo mater.
Film nas prestavi v garderobo gledališča Glej k igralki Arni, s katero delimo napetost pred premiero. Toda ko se zavese spustijo, so občutki popolnoma drugačni: »Četudi te publika sprejema, se včasih zgodi, da tega ne zaznaš. In danes ni prišlo do mene,« pove Arna ter prizna, da čestitkam, ki sledijo, ne verjame. Svet glasbenika Mazija film prestavi na morsko obalo, medtem ko »fleširanje« McFlasherja spremljamo pred nastopom in med njim. Japonski plesalec buta Ryuzo z nami deli svoje radoživo raziskovanje plesa in v smehu prizna, da je na odru že od nekdaj srečen, čeprav ne ve, zakaj. Zanj ostaja veliko vprašanje, ki ga zastavi tudi gledalcem filma: Kaj sploh je ples?
Počasi nas film seznani z glasbenim umetnikom Janušem, toda ne spoznamo ga v njegovem delovnem okolju, temveč visoko na zidarskem odru – simbolni ločnici med odrom in zaodrjem. Kaj umetnik dela in s čim se preživlja, kje se začnejo kreacije in kje končajo?
Vsako dogajanje na odru in za njim je drugačno, marsikdaj pa se tudi iz zaodrja kaj izcimi za oder.
Vendar je dandanes marsikaj drugače. Facebook, instagram, twitter, fotka sem, fotka tja. Fotk iz zaodrja nikoli ne zmanjka. Nekateri glasbeniki (še bolj pa glasbenice) se kar sami pofotkajo in razpošljejo svoje izdelke na različne naslove. In mislijo, da so anekdotični, ko se mu/ji pivo razlije po majici. Anekdot ni, saj časa za pogovore in druženja ni več.
Ko sem pred leti vprašal Alenko, ali bi mi morda lahko povedala kakšno anekdoto iz svojega burnega glasbenega življenja, mi je mirno hladno odvrnila: »Ne morem, ker sem sama ena velika anekdota!«
Zdaj, toliko in toliko let pozneje, sem vprašal glasbenika znanca »novejše generacije«, ali drži, da je tainta po koncertu naredil tointo. »Pusti ga pri miru, on je kreten,« sem dobil odgovor. Še na kozarček poletne osvežitve nisva šla zaradi tega. Še anekdot ni več. Žal!
Takih, kot je bila Alenka Pinterič, pa, kot kaže, tako ali tako ne delajo več!
