Akademska slikarka Brina Torkar je sodobna slovenska likovna ustvarjalka z že izoblikovanim samosvojim stilom. Z deli dokazuje, da so klasična likovna izrazila še vedno aktualna, intimnoizpovedna in vizualno učinkovita. Pri ustvarjanju meditativnih podob je občutljiva slikarka postavljena v položaj, s katerega, tako se zdi, ima na življenje zunaj sebe le malo vpliva. Njena naloga je sprejemanje tega sveta, kakršen je. Slikarka beleži vídeno po svojih občutenih zaznavah tako v estetskem kot vsebinskem smislu. Na zunanji svet se odziva s svojim notranjim dojemanjem, njeno ustvarjanje je izrazito subjektivno in neodvisno od tehnike, žanrov ali likovnih klišejev. Pred gledalca niso postavljene samo estetsko preoblikovane podobe iz narave, ampak se gledalec pred njimi znajde kot pred naključnim zapisom iz slikarkinega dnevnika, kjer so navzoči tako spomini iz otroštva kot zavedanje lastne minljivosti. Največkrat upodablja gozdove, ki človeka kot miniaturno bitje osamijo. Bitje se le tu in tam pojavi kot delček, intimno povezan z veličino neusmiljene narave. Način postavitve figure v prostor, izbira določenih barv in gest ter linije kretenj, predvsem drže figur, govorijo o simbolno izraženem dejstvu, da vsak posameznik nosi s seboj življenje oziroma da vsakogar od nas nosi tok življenja. Elipsaste oblike podob učinkujejo kot velika ogledala, v katerih se zrcali umetničina duša, saj slike oblikuje tako, kot jih gleda s svojo notranjo vizijo. Barve so sorazmerno utišane, da bi postopek slike in njen učinek prišla bolj v ospredje. Slikarkina dela vzbujajo vtis natančne, skrbno pretehtane in vnaprej zamišljene zasnove. So poenotene kompozicije, pri katerih je figura postavljena pred ozadje kot povzdignjen element. Slikarsko prizorišče – sprehod skozi apokaliptične gozdove daje občutek bližine nečesa primarnega, a vseeno pravljičnega – je opredeljeno kot oder za predstavo. Figure iz risarskih skic, ki se pozneje plaho stiskajo vase, obkrožene s sencami gozda, imajo v njem glavno vlogo. Slikarka išče večni vir življenja: navidezno v boju z neusmiljeno naravo, a v bistvu le sama s seboj, s svojimi spoznanji, strahovi, ljubeznijo. Pravljična podoba narave, poetika privlačno izslikanih detajlov je v bistvu fatamorgana, prividna lirična podoba, ki vabi v raj (kakršen se dandanes v tehnološkem času virtualnih svetov lažno ponuja na različne načine), a zavaja. V resnici slikarka – nekje med nebom in zemljo ali v iniciacijskih prostorih – hrepeni po pristnih odnosih s soljudmi v stvarnem življenju, po sožitju, miru in resnični ljubezni.
|
|
