Ne vem natanko, kdaj sva se z akademikom Francetom Bernikom spoznala. Če malo pobrskam po že kar zaprašenem umskem podstrešju, sem skoraj prepričan, da sva si prvič segla v roke v Narodni galeriji, kjer sem po naročilu takratnega ministrstva za znanost in tehnologijo pripravil eno izmed slavnostnih prireditev, poimenovano Ambasadorji znanosti (nagrade, namenjene vsem velikanom slovenske znanosti, ki so s svojim delovanjem plemenitili podobo Slovenije v tujini). Predstavil naju je takratni direktor TVS Janez Lombergar in spomnim se, da je bilo srečanje s Francetom Bernikom zame prav posebno čarobno.
Dolgoletni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti je človek, pred katerim se nadobudnemu mladeniču, kakršen sem bil ob najinem prvem snidenju, kar malce zatresejo kolena, pa tudi v grlu, verjemite, nekako stisne, tako da beseda, če jo že spraviš na plan, zadobi rahlo piskajoč prizven. Ne vem, kako sem zvenel, ko sva spregovorila, vem pa, da me je gospod očaral; z neverjetno človeško preprostostjo in neposrednostjo, z milozvočno, prijazno besedo, predvsem pa z iskrenostjo, ko me je spraševal o tem in onem, kaj počnem, kako sem pripravil slovesnost ipd. Takrat seveda niti slutil nisem, da se bova srečala še mnogokrat, še več, da bova prav intenzivno sodelovala.
Faksimile časnika
Pisalo se je leto 1999. Bližalo se je praznovanje prav posebnega, zame tako zelo pomembnega jubileja – 200-letnice rojstva Franceta Prešerna. Moja nora glava je že leto prej nagovorila Jaroslava Skrušnyja, tedanjega urednika umetniškega programa TVS, naj tudi slovenska televizija prispeva nekaj trajno vrednega k temu več kot pomembnemu praznovanju. Predlagal sem produkcijo TV-nadaljevanke o življenju in delu največjega med Slovenkami in Slovenci. Trd in mukotrpen je bil boj za to TV-nadaljevanko, a vendarle smo zmagali: moja malenkost, Jaroslav, Janez Lombergar pa takratni generalni direktor RTVS Janez Čadež, tudi scenarista dr. Matjaž Kmecl in Branko Šömen ter seveda žal že pokojni režiser Franci Slak. Dobili smo TV-zapis, ki bo ostal za vekomaj!
Kot koproducent v zgodovini slovenske televizije največjega igranega projekta sem ponosno gorel za njegovo udejanjanje in bolj ko se je projekt bližal končni podobi, bolj mi je v glavi odzvanjala že tisočkrat premleta misel, ki mi jo je izrekel prijatelj: »Roman, TV-nadaljevanka je velika stvar, toda Slovenke in Slovence bi moral opozoriti nanjo, tako da si jo bodo tudi ogledali. Dati bi jim moral nekaj, kar jim bo ostalo, jaz ne vem točno, kaj, ampak nekaj bi jim moral dati!«
Te besede mi niso in niso dale miru. Tuhtal sem in tuhtal, dneve in noči, in dotuhtal! Pripravil bom faksimile Kmetijskih in rokodelskih novic, časopisa, v katerem je Miha Kastelic kot urednik prvič objavil cenzurirano verzijo Prešernove Zdravljice. Pripravil bom ta časopis, ga natisnil v 600.000 izvodih in ga poslal v vsako slovensko družino. Misel, ki se je v začetku zdela, milo rečeno – utopična. Že naklada je pomenila ogromen finančni zalogaj, kaj šele stroški za papir, za tisk, za Pošto, ki naj bi vse to razdelila med moj mili narod, da o vsebinski zahtevnosti sploh ne izgubljam besed.
Obseden z idejo
Pa se nisem ustrašil, prav nasprotno; ta dobesedno nora ideja me je vsega prevzela. Lotil sem se raziskav originalnih Kmetijskih in rokodelskih novic, začel sem snubiti avtorje, ki bi lahko s svojo neomajno kredibilnostjo prispevali odločilni delež k vsebinski podobi mojega časopisnega podviga. In takrat sem se spomnil tudi na akademika Franceta Bernika. Poklical sem ga in prijazni gospod me je sprejel v rekordno kratkem času.
Sedla sva, v njegovi pisarni, in se začela pogovarjati: jaz, mladi vročičnež, in on, veleum. Hitel sem mu strastno razlagati, kaj sem se namenil pripraviti. Govoril sem z vsemi udi, s celim telesom, večkrat vstal in tudi prostorsko ponazarjal svoje videnje celotnega projekta, on pa me je samo mirno in zbrano poslušal, se tu in tam malce nasmehnil, vprašal to in ono in me pustil, da sem končal. Potem je vstal on. »Kolega (to, da me je tako naslovil, me je spravilo v nemajhno zadrego; a tak je bil in je še), težko breme ste si naložili na ramena … Česa podobnega ne pomnim, pa sem Prešernu posvetil dobršen del svojega znanstvenega dela. Hja, veste kaj?« je svoj uvod pripeljal do dramatičnega vrhunca. Čakal sem, da mi bo rekel, da sem preprosto – nor. Čakal sem, da me bo, sicer prijazno in uglajeno – odslovil. Pomolčal je še trenutek ali dva, meni se je tisti čas zdel dolg kot tisoč svetlobnih let, potem pa je stopil čisto do mene, se sklonil, tako da sva si zrla iz oči v oči, in rekel: »Če kdo, potem si Prešeren to zasluži! Lahko računate name! Sem za!«
To je izrekel tako strastno in zares, da bi skorajda planil pokonci in ga objel. No, pa sem se zadržal. Samo vstal sem in sva si segla v roke, prav tako kot takrat, ko sva se prvič srečala. Le stisk je bil občutno močnejši. In je tudi trajal precej dlje. Kot bi si hotela s tem stiskom povedati, da sva oba srečna. Jaz še posebno.
Ta veseli dan
Še danes sem velikemu gospodu hvaležen, da je razumel mojo norost in jo podprl. Napisal je čudovit članek v tiste moje Kmetijske in rokodelske novice. Slovenska Pošta je bila tako prijazna, da mi je omogočila znaten popust pri raznašanju po gospodinjstvih. 3. decembra 2000, na dan, ko se je pred 200 leti rodil France Prešeren, je moj narod lahko prebiral časopis, ki ga je z veliko srčnosti pomagal soustvariti tudi akademik France Bernik, zvečer pa na malih zaslonih spremljal prvega od petih delov nadaljevanke. Takrat niti slutil nisem, da sem v svoji domovini zanetil nekaj, kar se bo odslikavalo v praznovanju, poimenovanem Ta veseli dan slovenske kulture; še dandanašnji, namreč, slovenske kulturne institucije prav na Prešernov rojstni dan, 3. decembra, odprejo svoja vrata in ljudje jih lahko obiščejo, ne da bi plačali vstopnino.
Spoštovane gospe in cenjeni gospodje, sploh ne veste, kako zelo in čisto do konca sem ponosen na to, da sem s svojim dejanjem dosegel praznovanje rojstnega dne malo tudi mojega Prešerna. In kako bom do konca življenja hvaležen »kolegu« akademiku Francetu Berniku za njegovo človečnost. Tolikšno premorejo le – velikani.
