Ga prepoznate? Na muhi profesorja zaradi bika na majici

Boštjan Lipovšek. Hornist. Najmlajši med tremi v primarni družini Lipovšek. Oče in 13 let starejši brat Franci (Boštjan ima tudi 9 let starejšo sestro Andrejo, ki igra flavto) sta seveda temeljito vplivala na Boštjanovo glasbeno usmeritev. Rojen na današnji dan leta 1974 v celjski porodnišnici, stanujoč pa v Radečah, se spomni takratnega utripa svojega rojstnega kraja. Ta utrip je v svoji stvarnosti odslikaval proletarski profil mesteca, za katero je bil značilen zgodnjejutranji minimigrantski fenomen. Že ob pol šestih so delavke in delavci dokaj hrupno odhajali na delo v radeško papirnico in v okoliške (predvsem celjske in laške) tovarne ter druge obrate združenega dela in se je ves ta prometni pomp slišal, pa še kako slišal, saj so Lipovškovi domovali v Titovi ulici (ki se, mimogrede, tako imenuje še danes!), tik ob njej so imeli domovanje in malega Boštjana so 'v luft vrgli' ti jutranji spanec kaleči zvoki. »So bila pa otroška leta kljub temu lepa. V bližini našega doma je bil poseben prostor, tam, pri obratu Lesnine, smo se podili s kolesi. Vedno smo bili v nekakšnih trojkah, ki pa niso bile samoumevne, o, ne, smo bili najprvo štirje, tri deklice in jaz, potem je pa vedno eden odpadel. Ampak to so bili drugi časi, prometa ni bilo toliko, kot ga je danes, in ob večerih smo mirne duše sredi ceste igrali badminton, ker so se redki avtomobili slišali na daleč in smo se vedno lahko pravočasno umaknili dol s ceste. Spomnim se, da je mama delala na zavarovalnici, pa je šla nadomeščat sodelavko v Laško, meni je pa oče zjutraj naštimal uro, in ker nanjo še nisem znal gledati, mi je ob tisto, ki je delala, postavil neko drugo, ki pa ni delala, in je na tisti naštimal čas, ko naj bi jaz odšel na avtobus (sam, samcat, pa sem imel borih 6 let), da bi šel lepo k mami v Laško, kjer sem se potem igral z vsem živim in sem bil nekako na varnem, mami je pa tudi lahko svojo službo bolj v miru in bolj brez skrbi opravila. Enkrat je bilo pa dogovorjeno, da me soseda zbudi, pa je pozabila, jaz sem zaspal in potem sem bil tako jezen, pa še užaljen, tako, za povrhu, da sem se zaprl v stanovanje in nobeno prigovarjanje sosedov, naj vendarle pridem ven, ni pomagalo. Jaz sem, nem in tih, trmasto vztrajal v svoji užaljenosti, pa je potem nastala prava panika in so že lojtre pristavljali k oknu, no, potem sem se pa le omehčal in sem odklenil vrata, da so videli, kako je vse v redu z menoj. Hja, očitno sta se že v tistih časih kazali tako moja pregovorna samosvojost kakor tudi vztrajnost,« opisuje zgodnja leta svojega življenja.

OŠ Marjana Nemca je čas, ko se že pojavi Boštjanov prvi rog alias horn: »Oče je igral pri železničarski pleh muz'ki v Zidanem Mostu, brat je igral horn, doma je bilo po policah kar nekaj hornov, in nekako logična logičnost skoraj samoumevna je bila, da bom tudi jaz igral horn, in tako se je tudi zgodilo. Že kot devetletni mulec sem se vozil v Zidani Most, kjer je bratu uspelo organizirati dislocirani oddelek Glasbene šole Radeče (vse zaradi čvrste pripadnosti tamkajšnji pleh muz'ki, ki je bila tako očetov kot bratov ponos) in smo imeli pouk kar v eni od železničarskih sobic na železniški postaji. Ja, ta neomajna pripadnost pleh muz'ki je res nekaj posebnega, to so posebni ljudje, klenih in neverjetno človeško toplih nravstvenih slik. Z njimi in ob njih sem doživel tudi svoj alkoholni krst, ko sem, bilo je po novoletnem koncertu, vase nagnil nekaj malega vina, pa se mi je potem vse skupaj hudo zelo uprlo. Sicer smo pa s fantovsko druščino dvoriščno marsikaj nedolžno otroškega ušpičili. Enkrat me je prijatelj nagovoril, naj ležem na pločnik, on pa, da se bo s plastičnim revolverjem skril za bližnji grm, in ko bo kdo prišel mimo, bo pa on uprizoril nekakšen napad. Pa je res prišel mimo neki policaj in me je začel pobirati, moj kamerad se je pa malce 'ke u hlače pokakal' in je, končno, le prilezel izza tistega grmička in vse, kar mu je uspelo izdaviti, ko je videl tistega, mene pobirajočega, malce celo zaskrbljenega policaja, je bilo 'Ups, finta, he, he, he … oprostite!' No, pa sva jo kar dobro odnesla, takrat. Tudi ansambel smo skupaj spravili v tistih osnovnošolskih letih, Kaktus se je imenoval, in smo nekaj skladb celo na valeti odigrali, take, šlagerje. Kam po osnovni šoli ni bilo vprašanje; oba starejša družinska otroka sta že bila na srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in tudi jaz sem se jima pridružil. Najprej sem se vsak dan vozil v Ljubljano, kar je bila čista muka, potem sem pa, sčasoma, že pridobil toliko zaupanja mame in očeta, da sem lahko včasih prespal. Dober, zame vrhunski 'klas' smo bili, se spomnim, in še dandanašnji se dobimo, ob obletnicah, na ljubljanski Livadi, in smo prav veseli drug drugega. Sem bil pa kar velikokrat tik pred odstrelom (beri: pred izključitvijo), v srednji šoli, predvsem zaradi (pre)dolgega jezika, ampak je vedno prevladala nekakšna čutečnost in moje mladostne finte razumevajoča strpnost tistih, ki so odločali o omenjenih odstrelih in so bili v večini, tako da tistim, ki so moje odstrele želeli in jih predlagali, ni uspelo. Profesor materinega jezika je bil prav posebna perla. Se spomnim, kako je enkrat v svoje zabeležke zapisal, da ga moja malenkost namerno izziva, sedeča tam, v drugi vrsti, s tistim bikom na sprednjem delu oblečene majice, ki sem jo prinesel z maturantskega izleta v Španiji, na katerem smo se imeli sicer fenomenalno, z nami je bila naša Štrumfa, razredničarka, mila oseba, Darinka Marolt po imenu,« se spominja radoživih osnovno- in srednješolskih veselosti.

Horn je seveda postal njegovo življenje: »Akademija je to samo še potrdila. Začel sem, počasi in postopoma, igrati tako v radijskem simfoničnem orkestru kakor tudi v Filharmoniji, pa Operi, pa tudi na Akademiji se je moja kariera kar zgledno vzpenjala, predvsem po zaslugi profesorja Jožeta Falouta, ki sem ga potem, tudi lepo počasi, nasledil. Anton Nanut mi je dal veliko, različni seminarji tudi (že v drugem letniku sem se, na svoje stroške, odpravil na Dunaj, na neki seminar, pa sem že prvi dan denarnico, v kateri je bilo vse moje takratno premoženje, nekje pozabil in sem ostal brez prebite pare, a sem vseeno vztrajal na tistem seminarju, spal, kjer koli je naneslo, samo da sem se lahko kaj naučil), prav tako pa specializacija pri slovitem profesorju Vlatkoviću v Stuttgartu, pa vsa mnogoštevilna mednarodna gostovanja tudi. Imel sem srečo, da sem lahko igral v Avstraliji pa tudi na Škotskem, prav posebna izkušnja je bilo sodelovanje v Angliji, kjer sem se preizkusil tudi v igranju na baročni horn, pa v še v Braziliji je bilo sila zanimivo in poučno.«

»Morje je zame zakon – nekaj malega za pod zob, nekaj vode, čoln, pa gremo. Silba je avgusta naša, še prav posebno zdaj, ko se je moje življenje usodno spremenilo s prihodom hčerkice Zale, katere življenjskemu utripu se zdaj prilagajava tako moja siceršnja samosvojost kakor tudi žena. Ja, Zala je ganljiva ganljivost sama po sebi, bitjece, ki me gane, vedno in povsod, tako kot glasba. Me pa gane tudi, ko poslušam svoje učence, ko prvič stopijo na veliki oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma in se nekako prereže tista nevidna popkovina med učiteljem in učencem,« pojasni s posebno milino v glasu. »Zame je pomembno, da je človek permanentno delujoč in v gibanju, in če zna pri vsem navedenem še uspešno krmariti, hja, potem je pa življenje lahko in pestro in zanimivo in dobro in preprosto lepo. Skoraj tako dobro, kot so dobre testenine, ki jih obožujem, pa najsi bodo pripravljene na kateri koli način!«

Boštjan, hornistični umetelec, želim ti še obilo silne sape, da boš lahko še leta in leta vdihoval najrazličnejšim hornom tega sveta svoje srce in svojo dušo in bo potem ta tvoja glasbenost plemenitila soljudi, posredoval jim jo boš nesebično in s samo tebi lastno strastnostjo. Pa zdrav bodi!