»Sem umetnik,« je v intervjuju za neko žensko revijo pred časom izjavil eden iz venčka znanih ljubljanskih frizerjev, ko so ga vprašali, kako gleda na spremenjeni status frizerjev v Sloveniji, ki da so v našem prostoru postali nekakšni zvezdniki. No, nekateri med njimi, menda jih je v Sloveniji kar nekaj tisoč, se bodo ta konec tedna predstavili v Celju na sejmu Frizerstvo.
Najbolj znani slovenski frizer Mitja Sojer je v zadnjih letih zgradil pravi imperij. Frizerski salon na Tržaški v Ljubljani nasproti viške cerkve je imela že njegova mama Cveta, za frizerja pa se je izučil tudi on. Bilo je januarja 1991, ko je Mitja Sojer, za prijatelje Mič, na Tržaški cesti v Ljubljani odprl svoj prvi salon. Z jasno vizijo in s trdim delom je svojo dejavnost v dvajsetih letih razširil na dve lastni blagovni znamki, štiri države, več kot sedemdeset frizerskih salonov, skoraj vsi so v franšizi, in eno frizersko akademijo, na kateri se učijo mladi. S tremi pravkar izšolanimi frizerkami je pred dvema desetletjema oblikoval svojo prvo ekipo, postavil temelje Mič stylinga, nato pa v naslednjih letih postavil nova merila frizerski storitvi in stroki.
Lahko rečemo, da mu je uspelo tudi poslovno
Skoraj večji umetnik kot Mič pa je Goran Trifoni, slovenske matere in grškega očeta sin. Pred leti ga je pot prek priporočil vodila k vrhunskemu milanskemu frizerju Alessandru, ki ga je vpeljal v veliki svet frizerstva. Po štirih letih učenja se je leta 1995 vrnil v Ljubljano in s poslovnim partnerjem Iztokom Lukačičem odprl salon na Slomškovi, ki ga zdaj vodi žena Angelina, prav tako frizerka, sam pa je pred nekaj meseci odprl še en salon na Bregu. Frizersko se je izpopolnjeval tudi v Nemčiji, leta 2006 dosegel naziv slovenskega frizerja leta, danes pa je nedvomno eden tistih, ki se lahko kosajo z najboljšimi na svetu.
Redne stranke so zanj po eni strani večji izziv kot modeli in manekenke ter sodelovanje na modnih revijah in pri raznih katalogih tako kot pred kratkim, ko je za Lisco delal z manekenkama in voditeljicama, Hrvatico Tino Katanić in našo Lucijo Gubenšek. »Moje frizure so umetniške slike v potujoči galeriji,« pravi. K njemu se hodijo frizirat Miša Molk, Anja Rupel in operna pevka Sabina Cvilak, politiki Gregor Golobič, Zmago Jelinčič (hja, glede na gostoto njegovih las bi rekli, da si hodi bolj fazonirat brado), Patrick Vlačič pa tudi kompletna Slovenska filharmonija z direktorjem Damjanom Damjanovičem na čelu. Prav ta ga je predstavil in priporočil še eni operni pevki, tretji sopranistki sveta, Invi Mulo. Toda operna diva albanskega rodu ne hodi k njemu, temveč on k njej, v bližino Arboretuma pri Domžalah, kjer živi v sanjski vili z možem, prav tako albanskega rodu, a s slovenskim državljanstvom, trgovcem z nafto Hetemom Ramadanijem. Ta je na začetku devetdesetih let prišel v Slovenijo in tukaj ustanovil podjetje Salbatring International. Postalo je eno vodilnih v trgovini na debelo z naftnimi derivati.
Na Brezovici pri Ljubljani pa se v salonu Mitrilas z novimi prijemi in trendi uspešno trudita kar dva frizerja: Gusty Jesenko in Uroš Žvab. Med njunimi strankami sta – verjetno tudi zaradi bližine njunih domov – pevki Helena Blagne in Saša Lendero.
Kajpak pa urejajo pričeske in podobne stvari damam in gospodom tudi frizerke, praviloma so to simpatična, mlada dekleta. Ena takih je Alma Rahmanović. V njen salon v Savskem naselju prihajajo stranke iz sveta estrade, med njimi Jasna Kuljaj, Pia Pustovrh, Manca Špik in Sanja Grohar. Z odličnimi strankami pa se lahko pohvali Mira Simič; v njeno frizerstvo Misi v Rožni dolini si hodi urejat lasišče odvetnica Janeza Janše, Nina Zidar, pa tudi družina ameriškega veleposlanika pri nas: Joseph Mussomeli, žena in njun posvojeni sin. Mira se je izšolala prav pri slovenskem frizerskem guruju Miču Sojerju, v Mič Stylingu je delala kar sedem let.
Tri generacije Pavličevih na Tržaški Frizerski saloni, bodisi za dame bodisi za gospode, ki so se hodili k frizerjem (brivcem) nekoč tudi brit oziroma fazonirat brke in brade, so nekdaj veljali za stekališče govoric in čenč. Frizerstvo Pavlič na Tržaški je (bilo) eno takih. Tam je leta 1819, takoj po prvi svetovni vojni in vrnitvi iz italijanskega ujetništva, začel Viktor Pavlič, frizerski mojster starega kova, rojen pred 120 leti. Izučil se je pri še starejšem mojstru Zajcu, ki je imel frizerski salon tik ob legendarni gostilni Šestica v središču Ljubljane. Pavličevi so bili premožni, poleg frizerstva so imeli mesnico in gostilno, kjer so fini gospodje ob frakeljnu počakali, da so prišli na vrsto. Med stalnimi strankami je bil znani viški tovarnar Tomo Vojnović (kasneje Tovil), ki se je prišel obrit vsako jutro. »Ob sredah in sobotah so se pri nas brili tudi navadni smrtniki, rokodelci in viški kmetje, ki so imeli debele in okorne prste in bi se, če bi se brili sami, zagotovo porezali,« danes pripoveduje Viktorjev naslednik, sin Roman, mož, ki pri 78 letih še vedno striže in uporablja 80 let stare frizerske škarje, kolikor je stara tudi vsa preostala oprema v salonu. Dobro jim je šlo. Mojster Pavlič, ki je imel kar štiri pomočnike in dve pomočnici, je bil včlanjen v cehovsko Združenje brivcev frizerjev, ustanovljeno že leta 1887. Toda leta 1930 se je začela gospodarska kriza, ljudje za frizerje in brivce niso imeli denarja, leta 1941 pa je šlo zaradi vojne in italijanske okupacije tako in tako vse k vragu. Po vojni so Pavličevim lokal najprej vzeli. Ko so se pritožili v Beograd, da so vso vojno pomagali partizanom in podpirali OF, pa so jim ga leta 1948 vrnili. Mojster Viktor je spet strigel in bril, tudi ugledne tovariše z Viča in iz Rožne doline, ki jih ni nič motilo, da jih je oslavljal z gospodi. Delal je do svoje smrti, umrl je star 84 let, leta 1970 pa je obrt prevzel sin Roman. Pavličevi so sploh ena najbolj znanih viških družin. Poleg hčerke Barbare, ki je izučena frizerka in kajpak dela v domačem salonu, je iz hiše na Tržaški doma Barbarin starejši brat, sin Romana in žene Mihaele ter eden najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov, Jure Pavlič. Živi in dela na Dunaju, kjer je mentor in trener za kolesarstvo. |