»Saj si nisem sama kriva, če se mi po žilah pretaka gen, da rada kaj dobrega pojem,« s pristnim ptujskim naglasom naznani mojim smejalnim mišicam, naj se pripravijo na intenziven trening. Tako toplega, duhovitega in kruto iskrenega pogovora že dolgo nisem doživel. Urška ne živi v iluziji, da ni debela, zato se ne tolaži z iskanjem pridevnikov, ki bi s prizanesljivostjo orisali njeno postavo. »To izvira iz otroštva, ko sem bila vedno malce močnejša in se mi je v podzavest zasidralo zavedanje, da sem bolj okrogla. Četudi sem imela do leta 2000 75 kilogramov, me je ponotranjeni občutek prepričal, da sem debela. Če sem takrat zase še lahko rekla, da sem elegantno izpopolnjena, pa si danes, ko se kazalec ustavi pri številki 120, ne morem lagati, da ne gre za debelost. Z napornimi plesnimi treningi sem izgubila pet 'kilc' in že dolgo na tehtnici nisem videla tako majhne številke (nasmeh). Ob takšnem tempu bi se lahko spustila pod magično mejo sto kilogramov, kar bi bilo največje darilo turnirja Zvezde plešejo. Ples ni dober le proti stresu, ampak je tudi odlična shujševalna terapija, pa še v dvoje jo lahko izvajaš, in če to počneš s svojim partnerjem, se lahko z malce domišljije vse skupaj hitro razvije v dvojno telovadbo,« začini s smehom enega največjih izzivov v karieri.
Otroka sta najlepše darilo
V življenju se vsega loteva strastno, brez pretiranega načrtovanja. Za primerjavo omeni razvajenega otroka, ki hoče v trenutku doseči želeni cilj. »Podobno je bilo pri osvajanju moža. Zapičila sem se vanj in mu poskušala dokazati, da bo tudi on začutil podobno. Zelo zgodaj sva se spoznala, bilo nama je 16 in 17 let, zato sva se prvo dekado bolj lovila. Jaz temu pravim, da sva bila malo na terenu (smeh). Že takrat sem vedela, da je to moški, s katerim bi bila lahko do konca življenja. Z vsemi križi in težavami sva ob vstopu v novo tisočletje začela graditi najino zgodbo. Nisem značilna ženska, ki bi od malega sanjarila o razkošni poroki, beli obleki, družini, hišici in ograjici. Sploh nisem vedela, ali si otroke zares želim in zakaj bi se morala zaradi njih prikrajšati. In ker delujem po načelu, da si v glavo vbijem določeno stvar, ki jo moram potem udejanjiti, je bilo podobno tudi pri ustvarjanju družine. Hčerko Nino sem rodila šele pri 34 letih, sina Grego pa pri 36. To je bila najboljša odločitev, kar sem jih sprejela. Otroci so najbolj čista, nepokvarjena in iskrena bitja. Včasih, ko srečam kakega groznega, zlobnega človeka, se začudeno vprašam, kako je bil lahko nekoč tako ljubek, nebogljen in čist otrok in kje na poti odraščanja se je pokvaril,« namršči čelo in spregovori o zanjo nesprejemljivih stvareh. »Ne prenesem krivice, ki se nekomu godi le zato, ker je drugačen. Tega preprosto ne razumem in sem izjemno občutljiva za tovrstna obračunavanja z ljudmi. Pri tem ne gre za to, da bi s svojim javnim angažiranjem želela na vsak način pomesti s predsodki. Pravzaprav se moram vedno znova prepričevati, da sveta žal ne morem očistiti vsega zla, v nasprotnem primeru bi kaj hitro padla v depresijo,« prizna nemoč in me popelje na malce bolj spodbuden potep s svojimi tremi srčki.
Pestro odraščanje
Z družino so namreč v enem najlepših obdobij, saj so se stvari začele postavljati na svoje mesto. »Za vse je kriva ljubezen in podpora moža Matjaža. Odlično se razumemo in v otrocih opažam najin odsev. Ugaja mi ta kombinacija odraslega razmišljanja, podkrepljenega z izkušnjami, otroškega dovtipa ter občutka neokrnjenosti. Dovolj sem samokritična, da pri igri hitro opazim, katere vloge prevzemata od doma in kako naju posnemata. Včasih si rečem: 'Madona, saj tega pa nista mogla pobrati pri sosedih.' Ali se začudeno vprašam: 'Kaj se jaz res tako derem?!' (nasmešek) Z vestnim opazovanjem se lahko tudi starši malce popravimo,« poučno prizna in me povabi na pot odraščanja. »V vrtcu se nisem pretirano družila s preostalimi, saj sem bila sama sebi povsem dovolj. Tako je bilo vse do prvih nekaj let osnovne šole, ko sem se zatekla v domišljijski svet. V njem sem se brez težav vživela v vlogo učiteljice in si izmislila cel razred učencev, jim sestavila teste, jih nato sama izpolnila, se pri katerem namenoma zmotila, da bi jih lahko na koncu popravila in ocenila. V osnovni šoli sem se že bolj približala vrstnikom, si ustvarjala svoj krog prijateljev, postajala vedno bolj glasna, opazna, v četrtem letniku gimnazije pa celo predsednica razreda, kaznovana z ukorom pred izključitvijo,« s smehom pospremi svoje prestopniške podvige. »Celotno najstništvo sem gradila in rasla v socialnem smislu. Začela sem biti drznejša in pogumnejša z besedami. Znašla sem se v obdobju, v katerem sem iskala pozornost, da bi nekoga privlačila s svojimi prednostmi, ne pomanjkljivostmi. Obstajata namreč dva tipa ljudi, enim je debelost izgovor, drugim motivacija. Zakaj bi morala narediti samomor, če sem debela,« se ironično vpraša in prizna, da je bil humor v ključnih trenutkih njena rešilna bilka.
Dve Urški
Zase pravi, da je razklana na dvoje. Ena Urška je povsem nesamozavestna, zelo samokritična, pravi 'picajzel'. Rada komplicira pri stvareh, tudi pri plesu je tako. »Preveč razmišljam o detajlih in potem se izgubim v trenutku, posledica pa so napake. Nisem težka le po kilaži, ampak tudi po značaju. Soplesalcu Jerneju Brenholcu sem rekla, da si je sprva verjetno mislil, kakšna faca sem in kako bo z mano zabavno, zdaj pa mu je najbrž že žal (smeh). Na srečo je tukaj tudi tista druga Urška, ki jo neka notranja sila žene, da se izrazi na odru. Ta energija je tako močna, da ni nobenih zadržkov, ki bi mi lahko preprečili, da si svoje ustvarjalnosti ne bi upala izpostaviti. Tisti, ki poznajo le to samosvojo in iskrivo Urško, ne morejo verjeti, da obstaja tudi tista negotova, ki o sebi ne zna povedati ene lepe stvari,« reče umirjeno in prizna, da je po nekaj tednih plesnih treningov že pošteno nenaspana. »Zlahka zdržim plesni tempo in tudi 'muskelfibra', ki bi ga pričakovala ob svoji teži, ne občutim. Le ta relacija Ptuj–Ljubljana–Ptuj me ubija. Vsaj štiri ure na dan preživim za volanom, in četudi pri tem ne gre za delo, ob katerem bi se človek od napora preznojil, si utrujen. Možgani se uspavajo, srce pa vse skupaj žene naprej. In ko se potem že pri prvem koraku na parketu zaštrikaš, bi najraje umrl od vsega hudega. Še sreča, da je moj mož skočil na noge in stoje pospremil moj nastop. Bila sem ganjena, ko sem zagledala, kako ponosno navija zame kot na pravi tekmi. Nisem dvomila, da ne bi držal pesti zame, bolj me je presenetilo in navdušilo, da se je tako izpostavil. Naslednji dan sta me pohvalila še otroka, ki sta neprizanesljivo kritična in iskrena. Nina mi je ljubko rekla: 'Veš, mami, malo si se zmotila, ampak si se dobro izmazala ven,'« me vnovič poboža z nasmehom.
Nisem del črede
Spet sva se ustavila pri otrocih in kilogramih, kajti prav najmlajši te s svojo neposrednostjo pripravijo do tega, da se nehaš slepiti. »Obema sem razložila, da se za osebo ne spodobi kričati, da je debela, saj je to žalitev. Kadar pa nekoga opišeš, takrat je ta beseda na mestu. Debela hruška ne bo užaljena, če jo označiš s tem pridevnikom. Tudi sicer si želimo za nekatere stvari, da so debele, denimo denarnica ali bančni račun (smeh). Vendar po aktualnih trendih debeli nismo ravno zaželeni, četudi smo bili v določenem obdobju zgodovine zelo opevani. Vse je stvar okusa in poguma, kajti ljudje so spodbujeni iz okolja. Nekateri se pustijo manipulirati medijem, družbi, politiki, ker so pač del raje, ki jo vseskozi nekdo vodi. Lahko korakaš vštric z njimi ali si dovolj močan in se temu preprosto upreš. Večina se drži črednega nagona, redki pa se sprijaznijo z vlogo črne ovce. V družbi je običajno tako, da nekdo reče: 'Veš, jaz pa imam rad, da je punca malo bolj mesnata, z oblinami za prijeti...« Hitro se mu bo pridružil somišljenik in sproži se domino učinek. Dokler svojega mnenja ne izrazimo, ne moremo vedeti, da imajo tudi drugi podobne poglede, okuse, želje. Žal se večina boji odzivov na resnico, pa se raje podredijo. Podobno je z izražanjem težav. Dokler ne spregovoriš o tem, kar ti greni življenje, ne moreš vedeti, s koliko sotrpini si obdan. Zato mi ta individualizem ni ljub, moramo se truditi, da občutek za sočloveka ne bo izumrl,« širokosrčno zaključi Urška, za katero še naprej navijamo, da nam bo polepšala čim več nedeljskih večerov.
