Ker imata že kar nekaj izkušenj, sta strah in trema odveč. »Veseliva se z njo! Lila navdušeno odšteva dneve do prvega šolskega dne, kar je veselje opazovati. Večkrat na glas ponavlja, kdo vse bodo njeni sošolci. Že junija sta z mamico kupili šolsko torbo, ki jo je nekaj dni seveda navdušeno nosila po hiši,« nam je zaupal Boštjan, ki še pravi, da prvi šolski ni noben bavbav. »Ne gre za odhod na fronto,« se zasmeji. Ponosni očka pravi, da je Lila nad vstopom v prvi razred še toliko bolj navdušena, ker letos ravno na prvi šolski dan svoja vrata odpira čisto nova šola, ki je ogromna pridobitev za njihov mali kraj. »Edina skrb, povezana s tem, je varna pot v šolo, torej cesta. Ker smo blizu in je pešačenje najbolj normalna izbira, ji bo treba dobro odpreti oči na cesti. Z Laro ji bova nekajkrat pokazala najbolj nevarne točke na poti do šole, ostalo pride sproti. Sicer pa beseda strah nima česa početi na prvi šolski dan. Starši smo tu, da otroka bodrimo in mu z zgledom pokažemo, da so morebitne negotovosti odveč.«
Nov začetek
Boštjan in Lara nista komplicirala niti pri starejših dveh, Rosi, ki bo letos obiskovala osmi razred, in Danu, ki bo prestopil prag petega razreda. »Oba sta se veselila prvega šolskega dne, še danes je tako, tudi midva z Laro, če pobrskava po spominih, sva z veseljem čakala začetek šole. In mislim, da je tako edino prav. Šola je začetek nečesa tako novega in posebnega, toliko dragocenih izkušenj in doživetij obeta, da je morebitne napetosti ali skrbi res treba pustiti ob strani ali jih - bog ne daj - celo prenašati na otroka,« meni Boštjan. Ob tem nam je še zaupal, da je sin Dan, ki tako kot Lila obiskuje podružnično šolo, dobil kavalirsko nalogo. »Da bo svojo mlajšo sestrico pospremil v šolo in tam malo popazil nanjo. To seveda malo sanjam,« se zasmeji voditelj in doda, da je Lila ponosna na starejšega bratca, zato srčno upa, da bosta tudi v šoli čim bolj povezana.
Dragocene počitnice
Brezskrbne počitnice se bližajo koncu, vendar so bile tudi letošnje za Romihove otroke nepozabne in radostne. Boštjan in Lara sta namreč hvaležna, da jih lahko njuni trije nadobudneži preživljajo tudi pri starih starših. »Počitnice pri njih so dragocene in obvezen del vsakega poletja. Želiva izkoristiti dejstvo, da imava še precej vitalne starše, ki komaj čakajo, da dobijo vnuke. Tako gredo malo k nonotom na Obalo in malo k babici v Savinjsko dolino. Rosa in Dan sta tabornika, zato sta najmanj teden dni na taborjenju ob Kolpi, Rosa pa je šla še na taborniški Zlet in je tako skoraj mesec dni preživela v šotoru. Brezskrbnost počitnic pa morajo otroci začutiti tudi doma. Nič nimam proti, če se nekaj dni 'svaljkajo' po hiši, se igrajo po svojih sobah, gredo na šolsko igrišče in počnejo še marsikaj drugega, medtem ko imajo starši delo,« opiše Boštjan počitnice svojih otrok in nam zaupa tudi, kako se je imela družina na skupnem oddihu.
Z Laro sta dobila navdih
»Kmalu po koncu šole smo šli na jadrnico in preživeli 14 dni morskega odklopa na Jadranu. To je bilo prvo poletje, ko so vsi trije otroci plavalci, kar odnese veliko skrbi. Ribolovno je bilo letos bogato, kar je pomenilo široke nasmeške, ko sem iz vode prinesel svoj ulov,« voditelj obudi spomine na družinski dopust, po katerem so otroci spakirali nahrbtnike in se odpravili na taborjenje, on pa si je privoščil tri dni gorskega kolesarjenja po italijanskih Dolomitih. »Vmes pa sva z Laro dobila veliko navdiha za pospravljanje in preurejanje v hiši in okoli nje. Marsikaj sva prestavila, prepleskala, pospravila, uredila in – kar mi je najbolj dobro delo – zmetala stran. Spadam med tiste ljudi, ki s čiščenjem navlake čistijo sebe,« v smehu pravi Boštjan. Tudi na takšen način se človek pripravlja na nov začetek, kot je denimo novo šolsko leto, voditelj pa se je ob tem spomnil svojega prvega šolskega dne, ki mu še danes pričara nasmeh na obraz. »Veselil sem se ga in ga nestrpno pričakoval, sploh zato, ker smo živeli precej na samem in v okolici nisem imel vrstnikov. Tako sem hrepenel po družbi in v šoli sem jo tudi dobil. Takrat so z nami v šolo šle mame in ker je moja mama tam srečala prijateljico, sta se usedli v isto klop. Ampak ta njena prijateljica je imela hčerko in jaz sem moral nekaj mesecev sedeti v klopi z dekletom. To 'ponižanje' sem preživel brez posledic,« se v smehu spominja Boštjan. Šola mu je dala veliko lepega, predvsem nepozabna doživetja, na tisoče uporabnih lekcij in življenjskih smernic. »Šola je zakon!« še sklene za konec.
