Ste ena od redkih, ki kljub neverjetni popularnosti spretno hrani velik del zasebnosti zase. Materinstvo velja za nekaj čudovitega, nabitega s pozitivnimi čustvi, kar bi si večina žensk želela deliti z okolico. Kako ste se počutili, ko je v medijih završalo, da boste postali mama?
Moje prijateljsko, družinsko življenje in partnerski odnos, s kom in kako živim, koliko otrok imam, nima nobene zveze z mojim delom. Nikoli nisem čutila potrebe, da bi to obešala na veliki zvon, hkrati pa poudarjam, da ni nič narobe, če drugi to počnejo, saj gre za njihovo legitimno pravico. Že kot nadobudni najstnici mi ni bilo po godu, da bi se izpostavljala s svojim fantom, zato ne vem, zakaj bi se zdaj. To je nekaj najinega in skozi izkušnje, kako nekateri nenehno vrtajo po tuji intimi, sem spoznala, da v tem svetu manjka spoštovanja. Poskušam biti spoštljiva do odločitev soljudi, ne silim vanje in ne čutim pravice, da bi mi moral nekdo govoriti o sebi, če si tega ne želi. Najbolj smešno mi je bilo slišati, da skrivam nosečnost. Pokažite mi žensko, ki je lahko to obdržala le zase (nasmešek). Rada bi spoznala tistega, ki si je to izmislil. Ves ta cirkus okoli moje nosečnosti je pretiran in gre krepko čez mejo dobrega okusa. Prvi trenutek, ko ženska izve, da je zanosila, tega ne more deliti s celim svetom, saj ne veš, kaj vse se lahko zgodi. Tukaj so raznorazni zapleti in ovire, zato bi morali biti mediji pri tako občutljivi temi še posebej pazljivi. Predstavljajte si bolečino ženske, ki se v prvem trenutku razveseli, razširi novico, potem pa se nekaj zaplete. Popolnoma nič posebnega ni v tem, da je Tanja Žagar noseča, ker nisem ne prva, ne zadnja z željo po družini.
Komu ste najprej povedali, ko ste izvedeli veselo novico?
Staršema, kakopak. Smo sila nenavadna, odštekana družina in pripravila sem jima presenečenje. Najprej sem k sebi povabila očeta in po principu ruskih babušk v najmanjšo škatlo zapakirala plišasto štorkljo. Oče je veselo odpiral in ko je naletel na živalco, jo je stisnil k sebi ter začel gagati. Začudeno sem ga vprašala, kaj za vraga počne, saj to ni raca, ampak štorklja. Malce je potreboval, da je razumel mojo namero in se strašansko razveselil. Nato je prišla na vrsto mami, ki je ob soočenju z igračo začela kokodakati, kot da ima v rokah kokoško. Opozorila sem jo, da je sicer pernata žival, ampak ne tista, ki jo ima ona v mislih. Ko je ugotovila, da gre za štorkljo, se ji še ni posvetilo in je namignila očetu, da ji bosta morala dati ime. Odvrnila sem ji, da bomo na to morali počakati še devet mesecev, nakar je od sreče in veselja skočila v zrak in radosti ni bilo videti konca.
Mamo boste naredili v ponosno babico, kar je še posebej ganljivo, saj vemo, da sta zelo povezani. Kako so starši sprejeli dejstvo, da bo njihova Tanja postala mamica?
Moja mami zaradi odpovedi ledvic od leta 2013 hodi na dializo. Sprva trikrat tedensko, potem dvakrat in zdaj, odkar ve za to čudovito novico, le še enkrat na teden. Od navdušenja mi je rekla: Tanči, ko se bo dete rodilo, mi bo zrasla še ena ledvica. Sreča in veselje imata neko nadnaravno moč in oba mi neizmerno privoščita te občutke, saj vesta, kako zelo sem si želela otroka.
Kako se je v vas prebujala želja po materinstvu?
Odkar vem zase, obožujem otroke vseh starosti. Rada se jim posvečam, sem njihova animatorka, jim razlagam stvari, se z njimi igram. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bom tudi sama izkusila slast in odgovornost materinstva. Težko je predvidevati in načrtovati. Sprva sem mislila, da bo pri 25 letih, nato 30 in zdaj pri 35 se je zares zgodilo. Nisem komplikator, da bi delala dramo iz stvari, na katere nimam vpliva.
To se opazi tudi pri vaši nosečnosti, saj nosite zaobljen trebušček kot nekakšen okras na telesu.
Tudi počutim se kot en okrasek (nasmeh). Za zgled so mi nosečnice, ki tega stanja niso vzele z neko ihto. V tem obdobju bi rada čim bolj uživala, kar mi lahko uspe le tako, da sem pozitivno naravnana in počnem stvari, ki jih imam rada. Težko je poenostavljati vse nosečnosti, žal poznamo tudi malce težje primere. A pri meni je za zdaj vse v najlepšem redu in naj tako ostane. Celo zdravnica mi je rekla: Tanja, vi samo migajte še naprej, kot ste do zdaj. Zato sem na odru še naprej aktivna.
Umetniki najpogosteje črpajo navdih iz svojega življenja in tudi vi skozi pesmi z nami veliko delite. Kakšen navdih je pričakovanje otroka?
Iz vsake situacije potegnem nekaj pozitivnega, hitro najdem navdih, neko spodbudo. Teh občutkov in čustev, ki me v zadnjem obdobju prevevajo, prej še nisem poznala. Zdaj ko je v trebuščku dete in ko zamiga, je to težko ubesediti. Če rečem lepo, super, neponovljivo, so samo besede, ki vse skupaj razvrednotijo. Nosečnost me je oplemenitila z nekim žarom, pod katerim še lažje ustvarjam. V meni se je nabralo toliko novih občutenj, da se bodo ideje za naslednji album kar vsule. Navdušena sem nad življenjem!
Nam opišete občutke ob razvijanju otroka in povezovanju z njim?
Božam to dete, se pogovarjam z njim, mu pojem, sploh zdaj, ko imam enega člana več na odru (nasmeh). Vendarle gre za največjo spremembo v življenju posameznika, zato veliko komuniciram s starši. Morda je to nekakšen moj ritual, da skozi različne perspektive, izkušnje, zgodbe spoznavam, kako so drugi vzgajali, kaj so naredili narobe in kaj prav, kako dojemajo odraščanje, njihove reakcije na otrokove karakteristike. Skozi vse te odtenke si ustvarim sliko, kaj od tega bi vzela zase in kaj spremenila. Seveda gre za teorijo, dokler dete ni ob tebi, težko sprejemaš dokončne odločitve, a tako si vsaj širim obzorja in ustvarjam neko mnenje. Želela bi si vzgojiti čutnega, srčnega in samostojnega človeka.
Nosečniški kilogrami se mi prav fino podajo, če komu
nisem všeč, naj pogleda drugam.
Kakšne so vaše predpriprave na ta veliki trenutek?
Nimam strahov in ne belim si glave v smislu, kaj pa če se zgodi to ali ono. S tem ustvarjaš negativne okoliščine in zavedam se, da bodo slej ko prej nastopile težave, saj so sestavni del življenja in to nas dela enake, brez izjeme. Najpomembneje se mi zdi, da nosečnosti ne jemljem kot ovire in ne obremenjujem se s svojo zunanjostjo. Nosečniški kilogrami se mi prav fino podajo, če komu nisem všeč, naj pogleda drugam. Z veseljem se poredim, samo da bo z detecem vse v najlepšem redu. To so sladki kilogrami. Morda se zdi komu nenavadno, ampak res ne prebiram forumov, brošur ali knjig o nosečnosti, porodu, materinstvu. Raje vzamem v roke kakšen življenjski čutni roman, ki me napolni z lepimi občutki. Zaupam svoji zdravnici in ona mi poda potrebne informacije, saj je na voljo toliko različnih mnenj in nasvetov, da si na koncu dneva povsem izčrpan in zmeden. Vse, kar sem delala do zdaj, sem počela po občutku. Poslušam svoje telo in če mi to veleva, da sem v odlični formi, potem grem v akcijo. Če pa mi namigne, naj se usedem, si privoščim počitek. Upoštevam se!
Imate ene od najbolj zvestih oboževalcev in zagotovo vas bodo pogrešali. Kako vam izražajo svoja občutenja in v čem se bo vaše delo razlikovalo po rojstvu tako želenega otroka?
Moj način dela ne bo popolnoma enak, kot je bil, saj je nemogoče. Do zdaj sem bila okupirana le z delom, na voljo za vsako izjavo, gostovanje, nastope … Z družino pa bom vzpostavila nove prioritete in čeprav ne s povsem enakim tempom, bom še naprej ustvarjala glasbo za svoje oboževalce. Zelo dobra sem v organizaciji in trudila se bom biti še naprej uspešna. Preveč rada imam spremljevalce svoje kariere, ki so zelo toplo odreagirali na novico o nosečnosti. Pošiljajo mi plišaste igračke, svetujejo pri izbiri imena, a jim polagam na srce, naj se dete najprej rodi, da sploh vidimo, kakšnega spola bo, saj ne želim ničesar prehitevati.
» »Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
