Z doktorjem prava, docentom (višješolskim učiteljem) pomorskega in letalskega prava Patrickom Vlačičem sva se sestala v Portorožu. Po cesti, ki pelje od Portoroža proti Piranu, nasproti hotelskega naselja Bernardin, je na vzpetini fakulteta za pomorstvo in promet, kjer ima v drugem nadstropju skromno pisarno, prenovljeno in s čudovitim pogledom na morje. Številka kabineta je pravljična sedmica. Nekdanji direktor portoroškega letališča, svetovalec ministra za promet, prometni minister vlade RS, podpredsednik stranke SD, dolgoletni piranski občinski svetnik, nekdanji predsednik krajevnega sveta Lucija, predsednik Društva za pomorsko pravo Slovenije, član društva OZN (Organizacija združenih narodov), namestnik arbitra na sodišču Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za poravnavo in arbitražo, avtor treh knjig, predavatelj pomorskega in letalskega prava, pisec strokovnih člankov, aktiven basist pri pretežno primorski zasedbi HeaveniX, ljubitelj športa in pohodništva.
Patrick Vlačič je eden prijetnejših ljudi, ki jih lahko srečate na Obali, umirjen, zanimiv sogovornik, preprost in izjemno duhovit. Prihaja iz smučarske družine, njegov stric je bil udeleženec zimskih olimpijskih iger v Innsbrucku leta 1964, dva bratranca sta bila smučarja tekmovalca in ne nazadnje so mu starši dali ime po francoskem smučarju Patricku Russlu, aktivnem v 70. letih prejšnjega stoletja.
Leta 2012 ste se umaknili iz aktivne politike in tako iz javnosti. Ker niste postali prvak stranke SD?
Da. Neuspeh pri kandidaturi za predsednika stranke sem razumel kot sporočilo. Iz aktivne politike sem se umaknil, vendar ne popolnoma, še vedno sem član SD, vodim strokovni svet za infrastrukturo, pomagam pri pripravi programa.
Težko prenašate poraze?
Ne (smeh). Moram priznati, da tovrstnih porazov v življenju ni bilo veliko. In ne moreš vedno zmagovati. Ni dobro, izgubiš stik z realnostjo. Ta je taka, da včasih zmagaš, drugič izgubiš, ne vodijo vedno in vse poti, kamor si želimo. Verjamem tudi, da so za to razlogi.
Ta petek je minilo pet let, odkar vam je prenehala funkcija prometnega ministra v deveti vladi samostojne Slovenije. Kako zdaj ocenjujete svoje delo?
Izjemna izkušnja je bila, moja obzorja so se, kar se prometa tiče, razširila. Spoznal sem zanimive ljudi, ki vodijo in oblikujejo svet. Številne dobre in tudi manj dobre ljudi... Danes bi marsikaj naredil drugače. Tistemu, ki bi mi povedal, da bi naredil vse enako, bi povedal, da me skrbi, česa se je naučil. Nekatere stvari sem naredil dobro, nekatere ne tako dobro, je pa to poklic, kjer delaš po načelu, da se učiš, medtem ko delaš. Nimaš prav veliko možnosti, da bi se predhodno izučil za vse, kar boš opravljal. Ko postaneš minister, se začenjajo resne stvari, pomembne odločitve, znajti se moraš hitro. Menim, da sem strateško razumel svoje delo in ga opravljal po najboljših močeh. Če potegnem črto, pa je ta čas po ministrstvu ravno tako zelo dober; čas zunaj politike je pomemben zaradi stika z vsakdanjim življenjem, ki ga takrat že zaradi časa, zaradi stvari, s katerimi se ukvarjaš, nimaš. Je čas za razmislek in vrnitev v običajne čevlje, vse to zelo koristi.
So vas vabili nazaj v politiko?
So. Bile so ponudbe, zelo konkretne, za visoke in pomembne položaje. Pa vendar tega nisem želel, zato sem jih zavrnil. Ne izključujem pa možnosti, da se nekoč v prihodnosti v politiko vrnem.
Imate zadnjih pet let več časa za družabno življenje, obiskovanje prireditev?
Ko si minister, imaš malo zasebnega življenja, vabljen si na vse mogoče dogodke, časa pa imaš zelo malo. Ko nisi več minister, te na dogodke ne vabijo več, tako da ni velike razlike (smeh).
Povezovali so vas v ljubezenska razmerja s številnimi znanimi in neznanimi gospodičnami.
Ko bi bil danes na prireditvi z neko žensko, se ne bi zgodilo nič, ko sem bil na očeh javnosti, je bil zgolj pogovor z damo dovolj, da so me povezovali in povezali v razna ljubezenska razmerja. V resnici pa je šlo za čisto drugačne odnose. Ko si minister, naenkrat postaneš precej lepši, kot si bil prej (smeh).
Kakšen je običajen dan docenta?
Dan rad začnem z branjem knjig, Obligacijskega zakona Slovenije in Ustave RS, dveh meni najbolj ljubih predpisov, ki sta vedno na mizi. Moja jutra so takšna že nekaj časa. Na fakulteti je manjši del dela pedagoški, torej predavanja, večji del pa obsega znanstveno raziskovalno delo, ki je manj dinamično in časovno zahtevnejše, kot je pisanje člankov in sodelovanje v raznih študijah, priprave na predavanja, ki, če seveda ne predavaš na nizki ravni, zahtevajo svoj čas. Nikoli nisem štel, koliko ur delam, tudi prej ne. Ko naredim, kar sem si zadal za tisti dan, se delovni dan zaključi. Potem pa me čakajo tudi lepše stvari, kot je bas kitara.
Glasbena skupina HeaveniX, v kateri ste basist že od njene ustanovitve, od leta 1997, neprekinjeno koncertira?
Neprekinjeno. Tudi v času, ko sem bil minister, smo igrali, toda samo na istih krajih, kjer smo bili že prej. Povabil je bilo tisti čas ogromno. Bilo je tako, da so fantje opravili moje delo, sam sem prišel, odigral in odšel. Za tista tri leta in pol sem jim še danes neizmerno hvaležen. Zdaj jaz naredim kakšno stvar namesto njih.
Dvaindvajsetega februarja boste dopolnili 47 let. Kako praznujete rojstni dan?
Zadnjih nekaj let zelo umirjeno. Ko sem bil mlajši, nekje do 36. leta, sem praznoval s skupino ljudi, na veliko, vedno smo pripravili zanimiv program. Potem sem na neki točki ocenil, da so šla praznovanja čez vse razumne razsežnosti. Vedno več ljudi je bilo na zabavi, nočete vedeti števila. Za rojstni dan, ki je pred vrati, bom povabil nekaj prijateljev in prijateljic, nazdravili bomo pri meni doma.
Med ministrovanjem ste živeli v Ljubljani, zdaj živite s starši v Portorožu. Tudi brat živi z vami?
Starši živijo v spodnjem delu hiše, jaz v zgornjem. Mlajši brat, 40 let je star, ne živi z nami. Igor končuje magisterij v Liverpoolu, ima gospodarsko družbo, ki se ukvarja s strateškim svetovanjem in menedžmentom.
Načrtujete v zgornjem nadstropju hiše nekoč tudi svojo družino?
Ja, glede na moj letnik, jo kar moram načrtovati (smeh). Sem zunaj vseh običajnih družbenih norm, ampak ne moreš se prisiliti v to; ko se bo zgodilo, se bo pač zgodilo. In družina se bo zagotovo zgodila!
Drugi cilji v prihodnosti?
No, ena od stvari, ki jih ne bom več naredil, je pretiravanje z obveznostmi in delom. Ni pametno, denimo, biti podpredsednik stranke in minister ali voditi letališče in predavati, zraven početi še veliko drugih stvari. Posledica tega so bile precejšnje težave z želodcem, ki jih zdaj nimam. Veselim se praznovanja 20. obletnice skupine HeaveniX, priredili bomo koncert. Kje, se še nismo dogovorili. Povabili bomo številne goste in tudi do naše prve zgoščenke ne manjka veliko, samo še nekaj pesmi.
Boste napisali četrto knjigo, kupili barko, ki si jo želite?
Napisal bom tudi četrto knjigo, toliko že lahko povem, da bo zanimiva. Želim si čolna, a ne velikega, tam do štirih, petih metrov, toliko, da se lahko vržem v morje, lovim ribe. Denarja zanj še ni (smeh). V tem trenutku lahko samo zbiram in varčujem.