»Občasen izstop iz lastnega okvira koristi. Vsaj toliko kot počitek so koristna spoznanja, ki jih prineseš nazaj s sabo. Če hodiš z odprtimi očmi in srcem, sicer nič ne pomaga,« o potovanjih pove Mirko Mayer. Potuje vsakih nekaj mesecev, približno štirikrat na leto. »Od tega sta dve potovanji običajno v krogu 500 kilometrov, z avtomobilom. Dvakrat na leto pa malo dlje, z letalom. Rad imam oboje: prednost avtomobila je svoboda, da na poti opaziš stvari, ki jih sicer ne bi, in si zanje vzameš čas. Prednost letala pa je, da si prej in bolj spočit na cilju,« pravi.
Otoček ob Madagaskarju
Njegov zadnji popotniški cilj je bil Mavricij, tropski otok na vzhodni obali Afrike, ob Madagaskarju. Od tam se je vrnil pred dobrima dvema tednoma. »Dolgo sem si želel zimo zamenjati za poletje in letos se je to izšlo,« se zasmeje. Na pot se je podal z dekletom Kajo Flisar, na počitnicah, kljub zimskemu času poletnih, ne smučarskih, pa sta oba zelo uživala. Na pot sta se podala z letalom. Najprej sta dobri dve uri letela iz Ljubljane do Istanbula, nato pa še slabih 10 ur do Mavricija. »Pozitivna izkušnja, glede na mojih 190 cm tudi kar udobna, čeprav prostora za noge ni nikoli preveč. Sicer pa lepa, povsem mirna pot. Kakšen dober film in potem spanje, tako da sva prišla kar sveža,« pripoveduje.
Aktivne počitnice
Na Mavriciju je parček najel sobo v hotelu na severovzhodu otoka. Kot pravi voditelj, je bilo razmerje med udobjem in ceno dobro, osebje zelo prijazno, energija zelo dobra. Kljub sanjskim plažam in sinjemu morju, ki vabi k poležavanju na plažah, sta bila popotnika med počitnicami aktivna. Med drugim sta šla na tri daljše izlete: v glavno mesto otoka Port Louis, na zahodno obalo s posebno čudovito naravo in znano tovarno ruma, tretji je bil kombinacija sprehoda po morskem dnu, spusta z zip linom in odličnega kosila. Tudi ko nista bila na izletih, nista mirovala – vozila sta se s kajaki, supala in snorkljala z masko.
»Največji vtis je name naredilo veselo sožitje, v katerem tam živijo zelo različne kulture; 12 različnih ver in trije uradni jeziki, če se ne motim. Indijci, Kitajci in črna Afrika, vse v enem. Lepo je videti, kako ob mošeji takoj na drugi strani ceste stoji hindujski tempelj. Medtem ko se mi pogovarjamo, kdo je begunec, kdo je migrant in koliko žice na meji je dovolj.«
Ljudje so zadovoljni
Ljudje na Mavriciju so se voditelju zdeli prijazni in zadovoljni, čeprav bi pri nas, meni Mayer, rekli, da jim ni lahko. »Od voznikov sva slišala, da v povprečju živijo z 250 evri na mesec, ampak te takoj preseneti, s kakšnim zadovoljstvom omenijo to številko. Vedo, da so vsi približno na istem, zato se s tem zelo malo obremenjujejo. Pravijo, da so pri njih bogati samo politiki, vsi drugi so srednji razred. In politiki so edini, o katerih govorijo grdo. Tu pa sem nas prepoznal. Mislim, da živijo boljše življenje, ki smo ga mi najprej prodali in potem še pozabili,« pravi Mayer. Na otoku ga je najbolj presenetil odnos do časa. »Čas na Mavriciju ni zelo pomembna kategorija. Od naročila do postrežbe včasih mine pol ure. Ampak to gre drugo z drugim. Če bi živeli tako hitro kot mi, najbrž ne bi hodil k njim na dopust,« se nasmehne.
Okusi, vonji in zvoki
Tudi hrano na Mavriciju voditelj pohvali. »Zelo pestra mešanica francoske, indijske, azijske in afriške kuhinje. Odlična hrana, ob tem pa precej bolj začinjena od naše, kar je zame samo dodaten plus,« jo opiše.
Sta na potovanju doživela kaj takega, kar jima bo za vedno ostalo v spominu? »Proti koncu dopusta sva objeta stopila do plaže, zaprla oči in si obljubila, da si bova zapomnila vonj in zvok tistega večera. Nekateri na potovanjih zbirajo dogodke, jaz sem predvsem zbiratelj občutkov,« razkriva voditelj. Med doživetji, ki jih priporoča, je sprehod po morskem dnu. »Dobiš copate in čelado, v katero prihaja zrak. Tako da lahko normalno dihaš, se smejiš, celo govoriš, medtem pa okoli tebe plava na desetine pisanih rib,« pove.
Nakupuje se na tržnici
Na otočku se splača kupiti predvsem kakšno lokalno pijačo in komplet začimb. Nakupe je najbolje opraviti na tržnici v glavnem mestu. »Tržnica je super doživetje. Ta utrip pa malo simpatičnega pogajanja za ceno, kakšen nov okus. Sadje je odlično, stvari imajo drugačen okus kot v naših trgovinah,« pravi. Parček je z otoka prinesel rum, začimbe, nekaj školjk in magnetke v obliki ptiča dodo, ki je resda izumrl, ampak še naprej velja za zaščitni znak otoka. Cene so tam, kjer pijejo, jedo in nakupujejo tujci, zelo podobne našim, nekatere stvari pa so tudi bistveno dražje. »Na tržnici, kjer kupujejo domačini, pa so za naše predstave smešno nizke,« pripoveduje voditelj, ki tistim, ki bi želeli obiskati otok, svetuje, naj ne zapravijo celotnega dopusta za sicer obvezno ležanje na plaži. »Raziščite otok, ker boste res imeli kaj videti,« polaga na srce popotnikom.
Plus: čudovita narava in prijazni ljudje Minus: če si ga ne narediš, ga ni Šoping: ni destinacija za šoping |
.
