Nuška Drašček. Pevka. S toliko pevskimi obrazi, da jim je že kar težko slediti. Eden žlahtnejši od drugega. Prava posebnost slovenske glasbene krajine, vsaj zame.
»V Trbovljah me je mami povila kot prvega otroka in ni niti malo slutila, da bom tak gavnar. Ko smo še stanovali v Krškem, oči je služboval v nuklearki, mami je bila pa učiteljica, najprvo v Laškem, pozneje pa v rodnih Radečah, od koder sta oba, sem igrala nogomet s fanti, bila sem tako hitra, da me niso mogli dohajati, pa so me najraje v gol postavili, da so imeli mir pred menoj. Enkrat mi je mami prelepo jopico napletla in mi položila na srce, naj jo vendarle malce popazim, da je ne bom preveč umazala, ko me je na dvorišče spustila, jaz pa sem – kot nalašč! – največjo lužo našla in po nesreči čofnila vanjo. Ko sem se pojavila na vratih stanovanja, mami ni točno vedela, ali me naj kar v pralni stroj postavi ali kaj drugega z menoj naredi. Imam resnično lepe spomine, tako na vrtec, tam sem imela nadvse prijazno vzgojiteljico, Biserka ji je bilo ime, kakor tudi na prve, najzgodnejše šolske dni, kjer nas je učiteljica Marija Kozole ljubeče vodila novemu znanju naproti. Tudi takrat sem bila prava mala petardica in sem imela vedenje primerno, ne vzorno. Prehod s krške osnovne šole na radeško je bil kar mali stres, pa sem tudi to prestala. Takrat sem že prepevala v pevskem zboru pa, hitra in eksplozivna, kot sem bila, tudi atletiko sem malce trenirala, tek na kratke proge, se je kar kadilo za mano, tako hitra sem bila, pa skok v daljino. Peti me je učil moj nono Franci, nono sem mu rekla, ker je bilo lažje izgovoriti. Tudi sam je pel v zboru pa na splošno se je pri nas doma zelo rado in zelo pogosto prepevalo. Sem pa malce drugače pela, ko smo češnje rabutali in nas je lastnica dobila. A smo potem toliko časa vztrajali na češnji, da je obupala in odšla, šele takrat smo si upali dol. No, pri pevskem zboru nas je imela učiteljica Taja Balog, ki je bila resnično odlična učiteljica, kar sem spoznala v, recimo temu, zrelejših letih, takrat sem uvidela, kako dobro in kako pravilno nas je učila pevske tehnike. Nekaj malega sem tudi poplesavala, pri Boleru, imam tudi neko potrdilo, da res znam. No, v 1. gimnaziji v Celju sem dobila prijateljico, s katero še danes prijateljujeva, Ano Bojinovič Fenko (zdaj je profesorica na ljubljanskem FDV), pa dragoceno izkušnjo vstajanja ob pol petih zjutraj, kajti le tako sem prišla pravočasno iz Radeč v Celje! Muka, peklenska, ampak sem jo prestala. V tretjem letniku me je sloviti celjski profesor francoščine Slavko Deržek poslal v Split na festival francoskega šansona, kjer sem nastopila, orkester, tak, ta pravi, me je spremljal, pa sem celo tretjo nagrado dobila, in to je bila nekakšna prva prelomnica v mojem življenju. Sicer je pa ravnatelj celjske prve gimnazije Jože Zupančič poskrbel, da smo imeli resnično celostno kulturno vzgojo, saj se je na šoli vsako leto pripravilo Top Classic, kar je bila bolj glasbeno obarvana prireditev, tu sem seveda vedno nastopala, in to tudi ob kitarski spremljavi moje prijateljice Ane pa še dveh sošolcev, in Kulturni maraton, ki pa je bil bolj igralsko obarvan. Današnji dirigent Simon Dvoršak je sestavil celo pravi orkester, tak, dijaški, in smo nastopali tudi v celjskem Narodnem domu, bilo je prav zanimivo!« pripoveduje strastno, obujajoč spomine na mladostne dneve svojega življenja.
Krst v morju
»Joj, zdaj se spomnim, da sem že kot čisto majhna drva skupaj nanosila in sem si tak improviziran odrček postavila in prepevala vsakomur, ki me je hotel poslušati. Tudi v gimnaziji sem pela v zboru, ki je domoval v Loki pri Zidanem Mostu. Z učiteljico, ki je bila iz Radeč in je tudi pela v njem, sem se vozila na vaje, no, ona me je prijazno vozila, pa sva prepevali. Na maturantskem plesu sem že solo pela Gaudeamus, potem sem se pa vpisala na FDV, na mednarodne odnose, in se podala v belo Ljubljano. Takrat padem pa v svet Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, ki ga je takrat vodil Stojan Kuret. To so bila leta, to so bili koncerti, to so bila doživetja! Tudi krst sem prestala, ko sem morala po kamenju na Kamenjaku (Premantura, hrvaška obala, op. p.) hoditi bosa pa so me potem na zeleno prefarbali in potem še rožice po meni risali, na koncu so me pa fantje v morje zabrisali, pa so se mi potem v vodi vsi stari pevke in pevci pridružili in smo se objeli in kar v morju na glas zapeli – pa sem bila sprejeta. No, pozneje sem bila njihova predsednica in me je doletela ta čast, da sem na slovitem pevskem tekmovanju v italijanskem Arezzu prejela najvišje priznanje, veliko nagrado Evrope, ki smo ga s trdim delom osvojili. Solza je stekla, priznam. Takrat prepevam tudi pri Perpetuum Jazzile, in to je tudi ena še kako dragocena pevska izkušnja. Precej sveta vidim, kar me oplemeniti za vse življenje. Potem zmagam na takrat Auerjevem Bodi idol, diplomiram in se zaposlim kot sekretarka na Zvezi kulturnih društev Ljubljana, kjer štiri leta pridno in vestno delam, nakar me nekaj prime in se pri 24 letih vpišem na akademijo za glasbo, smer solo petje, profesor je bil Matjaž Robavs. Nova, usodnostna prelomnica mojega življenja. Sprejmejo me zaradi prepoznanega talenta in odprejo se mi glasbena nebesa. Z največjim možnim veseljem delam in še enkrat delam, celo klavir se naučim igrati, čeprav ga do takrat nisem nikoli igrala. V drugem letniku malce zastanem, saj rodim Lukca, najinega sineka, mimogrede, moj mož Miha je krasen možakar, res je, potem pa z vso paro naprej. Vmes so še festivali, Melodije morja in sonca pa Ema dvakrat, tudi Slovenska popevka. Si predstavljate, da se o sloviti zasedbi Golden Gate Quartet učiš v šoli, potem pa si z njimi na odru in celo prepevaš?! No, meni je bog naklonil to nepopisno milost, ko sem skupaj s fanti iz New Swing Quarteta nastopila na odru poletnega gledališča Studenec. Nimam besed!« pravi Nuška.
Krona v Berlinu
»Največja posebnost je seveda opravljena avdicija za sodelovanje pri projektu, v katerem sem lahko pela s slavno Ano Natrebko. Poklicali so me v Slovensko filharmonijo – moj profesor Matjaž Robavs je to tako lepo izpeljal, da niti nisem dobro vedela, kam grem in zakaj, vsa čast, gospod profesor, in srčna zahvala! – na avdicijo, me poslušali in me sprejeli, to so mi sporočili še isti dan. Telefon mi je skoraj iz rok padel, ko so me poklicali. Doživela sem nekaj nepojmljivo lepega, ko sem, recimo, na odru berlinske filharmonije prepevala skupaj z največjo zvezdo trenutnega opernega sveta, Ano Natrebko. Izkušnja, ne le dosmrtno zapomnljiva, temveč še veliko več. Nekakšna krona mojega dela in nesporna potrditev trdega dela. Megastično, res!« hiti pripovedovati z nezmanjšano strastnostjo.
»Letos končujem študij na akademiji za glasbo in pripravljam poseben zaključni koncert, poleg magistrske naloge, posebnih španskih pesmi, imenovanih zarzuela, ob spremljavi marimbe (ksilofonu podoben inštrument, le nekolikanj večji, z večjim razponom tonov, afriškega izvora, op. p.), katere mojster je prijatelj Vid Ušeničnik. To bo nekakšna pika na i mojemu izobraževalnemu ciklusu,« doda. »Kuham strašansko rada, jem tako rekoč vse, tudi svoje bližnje, ampak samo včasih, he, he, he, pripraviti znam zelo dobre sladice in naravnost fascinantno odlične sendviče. Kaj vse se v njih znajde – ni, da bi človek govoril! Mami mi pa pripravi fenomenalno višnjevo rojstnodnevno torto, tako sočno, da bi jo lahko z žlico jedel!« konča pripoved in čez obraz se ji izriše nalezljivo iskren smeh, samo njen.
Draga Nuška, moja malenkost in Ana Natrebko pa še eno malo morje ljudi, ki dobesedno obožujemo tvoje petje, ti želimo vsega dobrega, začenši z zdravjem v življenju tvojem. Naj ti bodo zvezde naklonjene, kot so ti bile do dneva današnjega, ko rojstni dan praznuješ. Preprosto: fajn bod'!
Slaščičarna Maxi Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p. |
