Potovanja so moja strast in vedno zelo pozitivno vplivajo na mojo ustvarjalnost. Vsako je nekaj posebnega, pa vendarle bom izpostavil potovanje, ko sva se s prijateljem v Ljubljani usedla v avto in se napotila proti vzhodu. Najine glavne destinacije so bile Turčija, Gruzija, Armenija, Azerbajdžan, Ukrajina, Pridnestrje in Moldavija. To je bilo leta 2008, manj kot mesec pred začetkom konflikta med Gruzijo in Rusijo,« razkriva Sašo Gačnik - Svarogov. Potovanje je trajalo en mesec in je bilo polno dogodivščin, kakršnih si niti v najbolj norih sanjah ne bi mogel zamisliti. Tri države, v katerih se je ustavil, je obiskal prvič – Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan.
Z avtom je najlepše
Nekaterim bi se dolga vožnja v avtu zdela prevelik izziv, glasbenik pa meni, da se ne bi mogel odločiti za boljše prevozno sredstvo. »Potovanje z avtom je zame najljubša oblika potovanja, saj si neodvisen in se prepustiš toku dogajanja, pa še dokaj udobno je,« meni. Glede tega, kje bosta prespala, sta si popotnika puščala popolno svobodo. Sproti sta se odločala in prav v tem je bil čar njune dogodivščine. Tako sta spoznala ogromno ljudi in doživela marsikaj. »Skoraj vsak dan sva stanovala drugje. Od tega, da sva v turških gorah najela kabino tovornjakarja, do druge skrajnosti, ko sva v Armeniji na meji z Gorskim Karabahom najela osebni apartma ministra za energetiko,« se spominja Sašo.
Polivanje z vodo
Preizkusila in ogledala sta si toliko reči, da jih je težko vse našteti. »Vedno se trudim maksimalno infiltrirati in začutiti utrip lokalne družbe, zato na prvo mesto postavljam lokacije, kjer se zadržujejo lokalci. Muzeji in znamenitosti so na vrsti šele, če mi ostane dovolj časa,« pravi Sašo. Prav ljudje v krajih, po katerih je potoval, so nanj naredili izjemen vtis. »Največji vtis je name naredila gostoljubnost ljudi, še posebno v Armeniji in Gruziji,« se spominja. »Če spoštuješ njihove običaje, so ljudje vedno prijateljsko razpoloženi,« še doda.
Ena od zanimivejših kulturnih posebnosti, na katere je pevec naletel na poti, je bil nenavaden praznik v Armeniji. »Naletel sem na nekakšen praznik, ko se vsi povprek polivajo z vodo. Zabavno je, ko opazuješ, kako gre po cesti policist in ga starejša ženska zalije z vedrom vode. Ali pa ko vidiš, kako otroci z vedri v zasedi pričakujejo potnike, ki bodo stopili iz avtobusa. Ampak to je dovoljeno le na točno določen dan v letu,« se nasmehne.
Armenski konjak
Na potovanju je poskušal tudi različne lokalne specialitete, vtisi pa so bili, pravi, različni. »Včasih mora človek kakšno jed naročiti večkrat, da se znebi predsodkov in jed dobi pravi okus, saj z drugačno sliko v glavi tudi okus doživljamo drugače,« meni. Pa vendar je bilo nekaj okusov na potovanju res izjemnih. »Če se osredotočim na Armenijo, se tam vsekakor splača poskusiti konjak! Armenski konjak je znan po vsem svetu in je tako kakovosten, da so mu Francozi kot edinemu na svetu dovolili uporabo naziva konjak. Sicer pa je država znana tudi po neverjetno okusnem sadju. Njihovo nacionalno sadje so marelice,« pojasni. V vseh državah, po katerih je tedaj potoval, priporoča šašlik, to je meso na nabodalu.
Potovanje ni bilo le izziv in čudovita izkušnja, bilo je tudi prijazno do denarnice. »Generalno gledano so bile osnovne stvari v vseh državah dosti cenejše kot pri nas. Je pa res, da imaš možnost iti v drugo skrajnost, in predvsem v večjih mestih brez težav najdeš lokacije, kjer so cene enormno visoke tudi za naše predstave,« pravi. Potovanje, ki si ga je privoščil, bi z veseljem še kdaj ponovil, pa tudi drugim, ki bi se želeli podati na takšno pot, ga toplo priporoča, a jim polaga na srce, naj se prepustijo toku dogajanja. »In naj ne verjamejo vsega, kar govorijo po televiziji,« sklene.
| Plus: gostoljubni ljudje Minus: zaradi sporov med državami so bile težave na meji Šoping: veliko barantanja |
.
