FOTO: Boleče izkušnje Nike Zorjan

Nika Zorjan je veliko več kot zgolj mlada slovenska glasbena zvezdica z rožnato pričesko. Je ženska, ki se je drznila že zelo zgodaj spopasti s svojimi strahovi, spoprijateljila se je s hudimi migrenskimi glavoboli, napovedala vojno paničnim napadom in se poglobila vase. Brez tako povezane družine bi težko zmogla preskočiti ovire, vse skupaj pa je še najbolj omilila ljubezen fanta Primoža. Ta jo spodbuja na vsakem koraku, pred vsakim izzivom in ji daje potrebno samozavest. »Brez njega bi bila izgubljena, saj je v zadnjih osmih letih, kolikor sva skupaj, bolj verjel vame, kot sem sama. Na naši šoli je veljal za enega bolj priljubljenih fantov, dekleta so se brezglavo zaljubljala vanj in rekla sem si, da se z njim nikoli ne bi mogla zbližati. Nato pa sva se srečala iz oči v oči na stopnišču diskoteke, v kateri je skrbel za glasbo in dobro razpoloženje. Sramežljiv pogovor, neroden poljub, in že sem bila očarana. Kako nepredvidljivo je vesolje, sem za tem izkusila še neštetokrat in začela vse bolj verjeti v moč misli. Upam si trditi, da vse stvari prikličemo v svojo zavest, tako dobre, spodbudne, navdihujoče kot trpke, boleče, uničujoče,« že na začetku navduši z iskrenostjo.

Postavila Sebe na prvo mesto

Kmalu se zdrzne in poudari, da ne želi zveneti patetično, še manj se smiliti drugim. »To govorim zato, ker je vse premalo ljudi odkritih in se ustvarjajo predsodki za povsem vsakdanje stvari. Vsak izmed nas se je že kdaj znašel v težkem položaju, se spotaknil ob poleno, se zavil v lastno žalost in bil tik pred tem, da odneha. Vse to se dogaja, ker molčimo in se bojimo lastne resnice. Ta sploh ni tako brezupna, kot se nam sprva dozdeva, le nekoga potrebujemo, ki nam pomaga najti pot do sebe. Meni je uspelo s pomočjo knjig in ljubezni, ob pomanjkanju energije pa mi na pomoč še vedno priskoči Dobra vila Maja. Že na prvi terapiji me je temeljito prebrala in mi zaupala svoja opažanja. Sprijazniti sem se morala s tem, da sem naivna deklica in je samo od mene odvisno, ali se bom sprejela kot takšno. Lahko bi še naprej nosila masko, ki si jo ljudje običajno nadenemo, da bi se zlili z okolico, a sem se temu uprla. Začela sem ceniti svoje lastnosti, kvalitete in pomanjkljivosti. Vzgojena sem tako, da rada ugajam drugim ne glede na posledice, zato sem se morala naučiti reči 'ne', kar ni bilo lahko. V šoli nas nenehno učijo novega znanja, nikoli pa tega, kako imeti rad sebe in se postaviti na prvo mesto.«

Primož me pomirja

Če te mama, oče, sestra ter preostali del rodbine zasipava z občutkom sreče, pripadnosti in podpore, je laže priznati svoje napake. Če je tukaj še partnerska ljubezen, so temelji za osebnostno rast idealni. Tega se zaveda tudi Nika. »Od malega sem bila rada v središču pozornosti. Trema pred odrom je bila nekaj imaginarnega, oboževala sem mikrofon in nastopanje, vse od drugega leta, ko sva z očetom prvič skupaj zapela. Opazovala sem, kako vadi bas kitaro in uri svoj glas, obiske, sorodnike ter sosede pa gnjavila, da so bili moje prve občinstvo. Tako sem počasi in vztrajno rastla v bodočo pevko, vse dokler se z nastopom na Misiji Evrovizija nisem srečala z zavistjo in internetnim poniževanjem. Dneve in noči sem prejokala, starši pa so mi postavili pogoj, da ne bom mogla nadaljevati pod žarometi, če mi bodo neutemeljene kritike in zlobni komentarji še naprej prihajali do živega. Levji delež pri vsem je vnovič opravil moj Primož, človek, ki me je naučil, kaj pomeni brezpogojno ljubiti. Spremlja me na nastopih, prevaža me po Sloveniji, ureja mojo spletno stran, ob vsem tem pa ni niti trenutek ljubosumen ob prebiranju različnih sporočil oboževalcev. Ob meni je zaigral v spotu ter se preizkusil kot didžej za pesem Lajf je moj. Ob njegovi podpori si danes upam trditi, da je življenje res moje, saj me spušča na realna tla s svojo umirjenostjo, kot zdravstveni tehnik pa se je odločno odzval ob prvem paničnem napadu, ki sem ga doživela pred dvema letoma. Grozljiv je občutek, ko ne veš, kaj se v resnici dogaja s tvojim telesom. Sproži ga povsem banalna stvar, ki se nato sprevrže v paniko in strah za življenje,« ta vedno pogostejši pojav opisuje Nika.

Nad migreno s petjem

Prijateljice jo zaradi njene vesele, odprte narave večkrat označijo za močno dekle, ki se ne more zlomiti, a jim brez sprenevedanja odgovarja: »Pa se lahko, in to še kako! Morda navzven delujem, kot da mi nič ne more do živega, v meni pa divjata vojna in mir. Sem zelo čustvena, vsako stvar rada otipam, povonjam, začutim, zato sem odprta za različne nevarnosti, ki pa se jih ne bojim več. Kadar se vozim iz Prekmurja v Ljubljano ali druge kraje, je to čas, ko se lahko pogovorim s seboj. Če me je bilo nekoč strah samote, jo danes cenim kot dragocen privilegij, da se še bolje spoznam in sprejmem. V vsej svoji hiperaktivnosti so ti trenutki dar vesolja, zato ni razloga, da bi se bala lastne družbe,« je odločna mlada umetnica, ki je večkrat sama, sploh kadar jo popade huda migrena. Z njo se je navadila živeti, saj jo teži vse od enajstega leta. »Tukaj sem res zadela sedmico, saj imam vse mogoče migrenske napade. Od menstrualne do tiste z avro, ko me motnja vida opozarja, da se bo čez pol ure začel hud glavobol z bruhanjem. Takrat pomaga le ležanje v zatemnjenem prostoru brez zvokov. Zdravila so učinkovita, toda ne vedno, najboljša preventiva pa je urejeno življenje, torej zadosti tekočine, pravilna prehrana in čim manj stresa. Kombinacija, ki je za nas, pevce skoraj nerealna,« še pove Zorjanova, ki je tik pred nastopom že doživela migrenski napad. »Vsi so bili v šoku, saj mi ni bilo pomoči. Odločila sem se, da kljub temu stopim na oder, po nastopu pa sem začudena spoznala, da so se simptomi med prepevanjem razblinili. Imela sem občutek, da sem se na novo rodila, in se prepričala, da sem najbolj zdrava, kadar pojem,« zaključi v svojem optimističnem duhu.