Potujem poleti, ko sem načeloma prosta teatra. Vedno se organiziram tako, da najmanj deset dni na leto preživim v Franciji. Potem pa si vzamem še dva ali tri tedne za dežele oziroma kraje, kjer še nisem bila. Moje vsakoletno potovanje običajno traja mesec dni v kosu,« razlaga igralka Slovenskega mladinskega gledališča Anja Novak. Na počitnice hodi brez sopotnikov. »Skoraj vedno potujem sama! Tako se zares odklopim od vsakdanjika in se veliko globlje spustim v kulturo, jezik in življenje ljudi, ki jih srečujem. Zanimajo me namreč predvsem ljudje, njihov način življenja. In pa umetnost seveda. Po navadi se izkaže, da je to dvoje tesno povezano,« razloži. »A se v bližnji prihodnosti veselim tudi ture s svojo novo ljubeznijo.«
Kot gledališka predstava
V Francijo, ki se je nikoli ne naveliča, je prvič odpotovala, ko je postala polnoletna. »Tja grem vsako poletje od osemnajstega leta, letos bo sedmič. Veliko ljudi meni, da sem dolgočasna, ker vsako leto obiščem iste kraje, recimo Marseille in Avignon, kjer je julija gledališki festival, ampak najčudovitejše je gledati, kako se ti kraji in ljudje spreminjajo in so pravzaprav vsakič drugačni, čeprav ostajajo enaki. Potovanja na iste kraje so zame kot gledališka predstava. Lahko jo igraš tisočkrat, pa je vsakič drugačna. Ja, vsakič, ko grem zvečer na oder, je mogoče nepozabno potovanje. Samo prepustiti se je treba,« pravi. Potuje zelo različno: malo z letalom, malo z vlakom, malo štopa, malo gre peš … »Odvisno od okoliščin in denarnih razmer. Kot študentka sem potovala z interrailom, potem pa je postal precej drag. In vedno rada ostanem nekaj dni na istem kraju, tako da se v enem mesecu premaknem od šestkrat do sedemkrat,« pojasni.
Hoteli niso zanjo
Igralka se bivanju v hotelih izogiba. »Vedno stanujem pri ljudeh, domačinih. Malo pri prijateljih, ki so to postali v vseh teh letih, ko se na primer vračam v Francijo, malo pri prijateljih prijateljev in veliko pri popolnih neznancih, ki jih spoznam prek couchsurfinga. To je super skupnost, prek katere lahko spoznavaš ljudi z vsega sveta, tako da jih gostiš pri sebi doma ali pa oni gostijo tebe. Z veliko ljudmi, s katerimi sem se srečala zaradi couchsurfinga, smo še danes v tesnih stikih in se obiskujemo. Tako stanujem in se družim, kadar se odpravljam v popolnoma nove kraje, kjer ne poznam nikogar. Ne predstavljam si potovanja, kjer bi ždela v hotelu ločena od domačinov. To zame ni potovanje, tako lahko počitnikarim tudi v termah v Podčetrtku,« meni.
Plus: toplo podnebje. Minus: edini minus je zaspanost, ko pa se toliko dogaja. Šoping: je ne zanima. |
Balinanje z dedki v Marseillu
»Ker živim z domačini, po navadi doživim same genialne stvari, ki jih kot klasičen turist ne moreš. Ne maram turizma in turistov, raje zahajam na nepopularne kraje. Joj, ko sem se potikala po jugu Portugalske, sem nekaj časa živela na kmetiji bogu za hrbtom, kjer sem za hrano in prenočišče obirala pomaranče in pomagala graditi namakalni sistem. Nekega večera po težko zasluženi večerji pa nas je presenetil požar. To je pri njih pogost pojav med vročimi poletji. Bilo je še kar grozljivo, ko smo se vozili skozi dim in bežali samo z najnujnejšim pred velikanskim ognjem. Seveda sem doživela tudi lepše stvari, kot so na primer enotedenska poroka v Provansi, žur za 50 let na Siciliji, balinanje z dedki v Marseillu, nočne promenade po poljih Andaluzije, kjer redijo bike za bikoborbe … in še in še. Vsega vam pa ne povem!« se zasmeje. »Vsakič me popolnoma prevzame gostoljubnost ljudi. Če si odprt in iskren, te sprejmejo in posvojijo. Tako lep je občutek, ko nekdo s teboj deli svoj dom. To človeka spreminja,« pravi. »Ljudje so dobri, če si dober do njih. Seveda pa se vedno najdejo kreteni, ki se jim ogneš. Samo intuicijo je treba poslušati,« doda. Tistim, ki želijo potovati v Francijo, svetuje, naj se naučijo vsaj nekaj francoskih besed. »Ker tako prideš bližje ljudem. In če dobro pomislimo, smo Slovenci popolnoma enaki oziroma je vsak narod tak. Če tujec spregovori besedo v tvojem jeziku, te v trenutku osvoji,« je prepričana.
Lokalne dobrote
Ker živi pri domačinih, skoraj vedno je samo lokalno hrano. Kot pravi, je to del spoznavanja kulture. »Ena izmed stvari, ki so se mi zdele zelo smešne, ko sem bila na Siciliji, je, da za zajtrk jejo sladoled, ki ga dajo v veliko mlečno bombetko. Mimogrede, ko enkrat poskusiš sladoled na Siciliji … mmm … božanski je! In ko smo že pri Siciliji, še tole: ko spoznaš kavalirstvo moškega spola, ki je tam živo vsepovsod in v vsakem trenutku, se je tudi težko vrniti v Slovenijo,« se nasmehne. Čeprav rada kaj prinese s poti, nakupovanje ni nekaj, kar bi ji veliko pomenilo. »Nikoli, ampak res nikoli ne kupujem spominkov, razen če je kaj res posebnega. Rada pa kupujem posebno hrano, da jo prinesem poskusit domov, slike, uhančke za spomin in knjige, knjige, knjige. Sploh v Franciji si vedno nabavim veliko knjig, ker jih na bolšjakih dobim zelo poceni, medtem ko so v Sloveniji tiste v francoskem jeziku dražje oziroma jih sploh ni!« pove in doda, da se bo tja zagotovo še vračala.