Foglova obljuba, za katero smo vsi upali, da jo bo lahko izpolnil

TRŽIČ – V ponedeljkovo jutro je neizmerno žalostno odjeknila vest, da je za vedno odšel priljubljeni pevec Tomaž Ahačič - Fogl. Tržičana iz idiličnega Podljubelja v Karavankah je premagala zahrbtna bolezen in pokazala, da usoda velikokrat izbira čudne in krivične poti. Star je bil šele 46 let, za diagnozo hudo napredovanega raka ustne votline je izvedel šele pred slabim letom.

Čeprav je bil v glasbi več kot dve desetletji, smo ga najbolje spoznali v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Takrat nas je do solz ganil s svojo preobrazbo v Majdo Sepe in s pesmijo Med iskrenimi ljudmi. A kot da se je usoda poigrala z njim, so se prav v času, ko je doživljal glasbeni vrhunec, začeli nadenj zgrinjati črni oblaki. Najprej razhod z Yuhubando, v kateri je pel 20 let, potem odpoved delovnega razmerja in nato še nedolžen ugriz v jezik in po njem diagnoza – rak. Takoj je moral na operacijo, v kateri so mu odstranili grlo in jezik. Ostal je brez glasu, zaradi katerega je zaslovel kot tržiški slavček. A kot da vse to gorje še ni bilo dovolj za enega od najbolj dobrovoljnih glasbenikov na slovenski sceni, mu je prav na dan operacije umrl oče. Kljub vsemu se Fogl ni dal, z neverjetno energijo, dobro voljo in optimizmom se je boril proti hudi bolezni in do konca upal, da jo bo premagal. Pri tem mu je največ moči ves čas dajala njegova družina, žena Marjeta in hčerka Anja, ki je letos maturirala. Še zgodaj spomladi je ponosni oče na družabnem omrežju objavil sliko z maturantskega plesa in sprejemal čestitke.

Neverjetna dobričina

Da je za vedno odšel njihov član in prijatelj, še ne morejo verjeti v Kegljaškem klubu Ljubelj Tržič, kjer je bil Fogl zelo aktiven. Ob našem klicu so bili popolnoma šokirani, saj so bili prepričani, da bo z neizmerno dobro voljo premagal zahrbtno bolezen. Tako kot lani, ko so izvedeli kruto novico o bolezni, so zdaj povsem pretreseni nad smrtjo dobrega prijatelja, kegljača in vedno nasmejanega Tomaža - Fogla. »Nikoli nihče ni rekel, da je življenje lahko, rekli so samo, da se splača živeti... in tega se je naš Fogl oklepal in mi tudi obljubil, da se bo naslednje leto že aktivno udeležil kegljanja s svojo ekipo,« pretresena pove predsednica kluba Ema Zajc. »Radi smo ga imeli, saj je bil neverjetna dobričina in vse nas je zabaval. Bil pa je tudi neizmerno zagnan in je s svojo ekipo Fogl Team vedno zmagoval. Ko je zbolel in ni mogel več tekmovati, je še veliko hodil k nam in neutrudno navijal za naše kegljače.«

Okoli novega leta so v klubu pripravili dobrodelni turnir za pomoč Foglu, ga potem tudi obiskali in mu predali prostovoljne prispevke, nazadnje so bili z njim skupaj maja letos, ko je prišel navijat za svoj Fogl Team, ki je, kot vedno, zmagal. »S težkim srcem se bomo poslovili od njega, a za vedno ga bomo obdržali v spominu kot dobrega prijatelja in kegljača,« se v imenu tržiških kegljačev poslovi predsednica kluba.

Foglovo izročilo

Tudi Primoža Ahačiča, profesorja klavirja na tržiški glasbeni šoli, je globoko prizadel žalostni konec, ki ga je usoda namenila njegovemu mladostnemu prijatelju iz glasbene skupine Abrakadabra, kjer se je začela Foglova glasbena pot. »Zadnji je prišel k nam, a smo se hitro ujeli in se zelo dobro imeli skupaj. Bil je odličen glasbenik, priden in natančen, predvsem pa dober prijatelj, zelo zabaven in družaben. Rad je vice klatil in nas z njimi vse zabaval, lahko bi rekel, da je bil pravi družabni frontman.«

Čeprav so se njihove poti po desetih letih razšle, so bili ves čas v stiku, ko je nastopila bolezen, pa ga je Primož ves čas v mislih spremljal, se tresel in trpel zanj. Kmalu po operaciji se je ves bend Abrakadabra odpravili k njemu in vsi so bili v krču in imeli velike cmoke v grlu, no, potem pa so se imeli tako dobro kot v starih časih, pripoveduje Primož Ahačič. Z grenkobo se spominja, kako se je Tomaž prav dobro znašel z otroško tablico in nanjo pisal, ker govoriti ni več mogel. »Vse smo se zmenili, spet je bila zafrkancija kot nekoč. Predvsem pa je bil Fogl poln optimizma in načrtov, kaj vse bo počel. Ker je izgubil glas, nam je pripovedoval, kako bo pisal pesmi. Iskreno upam, da je ta optimizem čim dlje ohranjal v sebi.«

Ko je Tomaž dobil diagnozo rak, je bil povsem obupan in se je hotel skriti pred svetom. Vendar se je kmalu odločil, da se bo z boleznijo boril javno, da bi tako vsaj komu rešil življenje. Kot je lani decembra povedal za javnost, je svojo priložnost za dovolj zgoden obisk pri zdravniku zamudil, upa pa, da za koga drugega ne bo prepozno. Predvsem je opozoril, naj ljudje nikar ne zanikajo svoje bolezni, kot jo je on, in je odlašal obisk pri zdravniku, čeprav je imel v ustih že kar veliko rano pa tudi mnogo drugih znakov bolezni, kot so zatekanje bezgavk in bolečine v ušesu.