Filozofinja za štedilnikom

Ne, Valentina Smej Novak, po izobrazbi sicer filozofinja, pa kolumnistka, založnica in povrhu še mama treh otrok, ne zdrži dolgo brez kuhanja pred kamerami. Tokrat to znova počne v družbi moža Luke Novaka, in sicer v oddaji Planet kuha na Planet TV. Oddaja ima nekoliko drugačen format, kot jih večinoma poznamo. Ljudi za kuhanje pri nas ni treba več navduševati, pravi Valentina, ampak je čas, da gredo globlje, da postavijo »prava vprašanja«. Od tod umestitev v informativni TV-program.

V kuhinji se tudi spričkata

Ljubezen med Valentino in Luko, ki traja že dobri dve desetletji, gre resnično skozi želodec, tako se je imenovalo tudi njuno prvo druženje v TV-kuhinji, s katerim sta precej obnorela Slovenijo in Slovence, sploh potem ko sta izdala tudi knjigo napotkov in receptov s tem naslovom. No, nekaterim sicer nista bila najbolj všeč, tudi z njunim načinom kuhanja se niso vedno strinjali, ampak saj se tudi onadva za štedilnikom pogosto spričkata. Luka je velikopotezen, ekstravaganten, brez zdrave pameti, a se je pod ženinim vplivom vendarle malo unesel, pravita, Valentina pa je bila vedno prepričana, da je treba kuhati preprosto in po zdravi pameti, in tega se precej dosledno drži še danes.

Vzrok za njune razlike v življenjsko-kuharski filozofiji gre gotovo pripisati temu, da je Luka s starši nekaj let živel v Franciji, Valentina pa prihaja iz Prekmurja. Res pa je bilo kuhanje v družinah obeh pomembno opravilo in izročilo, v obeh po mamini strani, seveda. Valentina na vprašanje, kdo jo je učil kuhati, odgovarja, da najprej obe babici. Takrat je predvsem opazovala in malce tudi pomagala. Potem mama, ki je bila popustljiva do njenih prvih eksperimentov. Med študijem – kot rečeno, študirala je filozofijo, ki pa jo je vedno zanimala v kontekstu vsakdanjika, in kuhanje ima v njem zagotovo pomembno vlogo – in med samostojnim življenjem se je učila varčevati s sestavinami, časom in umazano posodo. Družina pa je vse izkušnje, ki si jih je nabrala, dopolnila s potrpežljivostjo, kompromisi in redom.

Ne jezi se na polže

Valentina in Luka imata tri otroke, Pavlo, Nikolaja in Viljema, vsi so, tako kot se za sodobno mladež spodobi, primerno izbirčni, ampak kuharsko izobraženi in izkušeni starši poznajo vzvode, s katerimi jih obvladujejo. Valentina je pred leti k Luku prišla na razgovor za službo v njegovi založbi. Zgovorna Prekmurka je službo dobila. Moža pa tudi. Založba Vale-Novak je bila dolgo uspešna in podjetna, delo obeh je vedno temeljilo tudi na tem, da kultura in kulinarika sploh nista daleč vsaksebi. Zgodba Vale-Novak se je izpela, butična založba Totaliteta z Valentino kot direktorico pa temu sledi naprej. Spletni naslov kulkul.si je zares dovolj zgovoren.

Pravi, da ji od nekdaj največ pomenijo svoboda in neodvisnost pa možnost, da sledi svojim prepričanjem, raste in se osebnostno razvija, tudi če so na tej poti padci in neuspehi. V njenem življenju jih doslej ni bilo prav dosti, kar gre gotovo pripisati njenemu prirojenemu optimizmu, s samostojnostjo pa tudi nima težav, pa čeprav je »ujeta« v vlogo žene in matere. Veliko stvari počneta skupaj z možem, na primer ne le kuhata pred kamerami, ampak tudi pišeta kuharske uspešnice, razvila sta tudi prehransko blagovno znamko O'mami, ampak Valentina si vzame čas tudi za čisto svoje reči. Na primer, da je napisala knjigo Kaj bo danes za kosilo, pa za svetovanje Mercatorju pri njihovi ponudbi že pripravljenih jedi, svetuje tudi drugim živilskim podjetjem … Tudi pred kamerami je v Sobotnem popoldnevu na TVS že kuhala sama, ampak takrat je, priznava, Luko kar precej pogrešala. Kuhanje je vendarle najlepše, kadar vključuje druženje, pa četudi s pričkanjem, kako se pravilno spraži čebula, na primer, in obred, pa čeprav okusi niso nikoli enaki. In pri vseh svojih obveznostih se je odločila še za doktorski študij, filozofinja v njej raziskuje razvoj slovenske kulinarične kulture.

Treba je jesti po zdravi pameti, pravi Valentina, ki zdaj v kuhinji sledi filozofiji »od glave do repa«, čeprav je bila v mladosti nekaj časa vegetarijanka. Pri njej je šlo za modno muho, ne za prepričanje. Uvoženih prehranskih čudežev ne mara, pretiravanja z bio in eko tudi ne, dobro je jesti lokalno pridelano hrano, pravi, ampak nič ni narobe, če imaš na jedilniku tudi tisto, kar je zraslo kje drugje. Na njenem najetem vrtu, ima ga med slovitimi trnovskimi solataricami, raste marsikaj, seveda v čisto posebnem, kaotičnem redu. V njenem slogu pač. Včasih na kakšno reč pozabi, pa potem ugiba, kaj bo zraslo, in na polže, s katerimi si deli solato, se tudi ne jezi. Hrano je pa ja treba deliti, pravi.