Ledino so pred 19 leti orale Vesele Štajerke, tri leta pozneje so jim sledile Mlade frajle, leta 2001 smo dobili še Polka punce in Navihanke, nato Zapeljivke, Iskrice, Najlepši cvet in Kvintet slovenskih deklet. Nekatera dekleta so glasbila zamenjala s polno hišo otroškega smeha in opustila igranje, nekatera so se pridružila drugim, mešanim zasedbam, najvztrajnejše pa so Vesele Štajerke in Navihanke.
Mini krila namesto noše
V Dobju pri Planini so na prireditvi Pokaži, kaj znaš takratni srednješolki Loti Žlaus in Marjana Hercog (danes Rakovnik) ter osnovnošolka Mojca Črešnar nastopile vsaka zase. Lotijin oče Jože Žlaus je prepoznal glasbeno nadarjenost mladoletnih deklet in se že na prireditvi povezal s starši drugih dveh. Dogovorili so se za prvo srečanje, kjer so dekleta tudi prvič skupaj zaigrala, zapela in – navdušila. Nato so skupaj izbrali ime in glasbena pot Veselih Štajerk se je začela. Starši so jim kupili prva glasbila ter jih vozili na vaje in nastope.
Kitaristka Loti Žlaus se še dobro spominja prvega nastopa na dobrodelnem koncertu v Narodnem domu v Celju, kjer so dekleta zaigrala dve skladbi. Oblečena so bila v narodne noše in imela veliko tremo. Prelomno pa je bilo povabilo Jožeta Galiča, naj gostujejo v oddaji Po domače na Televiziji Slovenija, se spominjajo Vesele Štajerke. Odziv je bil izjemen in je pomenil odskočno desko za uspešna leta. Gorenjsko narodno nošo so zamenjale za kratke obleke, prišla je četrta članica, najprej Vida Sadek, pred dvema letoma pa jo je zamenjala Eva Šolinc, ki je bila prej članica Polka punc, edinega ženskega kvinteta v Evropi.
Vesele Štajerke so prepotovale velik del Evrope, leta 1998 so gostovale pri rojakih v Kanadi in ZDA ...
Marjana je poročena, po poklicu diplomirana kozmetičarka, refleksoterapevtka, maserka in frizerka, Mojca je diplomirana organizatorka turizma, Loti je diplomirana inženirka grafične tehnike, fotografinja, potapljačica in grafična oblikovalka, Eva pa študentka glasbene pedagogike, zaljubljena v kolesarjenje in komponiranje. Po 19 letih še nič ne kaže, da bi se dekleta naveličala druga druge.
Ciril, oboževalec št. 1
Sedem let po tem, ko je prva hčerka Marjana že igrala pri Veselih Štajerkah, je njen oče Marjan Hercog dobil zamisel za dekliški narodno-zabavni ansambel, ki bi bil drugačen od vseh dosedanjih. Pripravil je nekaj avdicij, izbral štiri dekleta in jim dodal še hčerko. Mlada in živahna dekleta je poimenoval Navihanke. Prvo zasedbo so sestavljale Majda Naveršnik, poročena Majer, Neža Petek, poročena Kladnik, Jasmina Šmarčan, Sonja Hercog in Maša Uranjek. Resno so vzele besede vodje Marjana, bile marljive, veliko vadile, garale za svoj uspeh, in kot ugotavljajo danes, so delale prav. Še po 13 letih jim dobro uspeva.
Imajo nenavaden in zanimiv izbor glasbil, ki jih po zvenu loči od preostalih skupin. Standardnemu triu so namreč dodale flavto, saksofon in sprva še bendžo. S tem so tudi na festivale narodno-zabavne glasbe prinesle nov stil in večkrat osvojile najvišje nagrade. Na začetku so se najbolj ujele z avtorjema Branetom Klavžarjem in Igorjem Podpečanom, Boštjan Konečnik pa je napisal veliko uspešnico Gasilec moj, ki si jo je na youtubu ogledalo že skoraj milijon ljudi.
Prvega nastopa v Cerkljah na Dolenjskem leta 2001 se rade spominjajo. Z navihano energijo so takoj očarale občinstvo. »Nismo se preveč obremenjevale s tem, da nas poslušalci radi tudi gledajo. Vedele smo, da nismo samo 'lepe',« v en glas sporočajo Navihanke.
V skupini ni bilo veliko menjav, zgodile so se zaradi želja po ustvarjanju družine in drugačnega življenja. Poleg Sonje, Jasmine in Maše, ki so članice Navihank že vse od začetka, sta v zasedbi še Tamara Gobec in Tanja Čretnik.
Ko jih vprašam, ali so po vseh teh letih kdaj razmišljale, da bi v skupino vendarle vzele kakšnega fanta, v en glas zatrdijo, da ne: »Po toliko letih nastopanja smo ugotovile, da imamo fante raje v prvi vrsti pod odrom kot pa z nami na odru.«
Dolgo jih je na nastope vozil idejni vodja Marjan, zdaj se peljejo same. »Kar se tiče spravila inštrumentov iz kombija do odra in po nastopu nazaj v kombi, se vedno najde kakšen olikan gasilec in nam rad priskoči na pomoč. Če že vsi omagajo, pa se za pomoč lahko zahvalimo našim rednim oboževalcem in prijateljem, ki nas spremljajo na igranja. Skoraj nobene veselice ne zamudi 60-letni Ciril iz Gorenjske, ki mu naša glasba pomeni dobesedno vse. Redno nas spremljajo tudi fantje iz Rateč in Adergasa,« v svojem značilnem slogu navihano odgovarjajo dekleta, ki so za zdaj še vsa samska. Kdo ve, morda pa ne bo več tako po turneji v ZDA, kamor se bodo odpravile maja prihodnje leto.
Ko Veselim Štajerkam poči guma »Po uspešnem nastopu na hrvaški televiziji smo se po vračale domov. Poslušale smo glasbo in se pogovarjale. Za volanom sem zaznala, da je nekaj narobe z avtom. Zapeljale smo na avtobusno postajo in pogledale, kaj je narobe. Ugotovile smo, da je počila guma. Najprej smo izpraznile prtljažnik (obleke, inštrumente). Avto smo dobile od sponzorja, zato nismo vedele, kje ima rezervno gumo. Začele smo jo iskati, naša Mojca pa je vzela harmoniko in zaigrala. Zabavo so opazili tudi fanta in dekleti, ki so se peljali mimo. Obrnili so in se ustavili ter vprašali, ali potrebujemo pomoč. Res smo jo potrebovale, saj je bila zunaj tema, nismo imele svetilke … Tako sta nam fanta ob ritmu polke Ljubček moj, srček moj uspešno zamenjala gumo, me pa smo po pripetljaju srečno prišle domov,« se spominja Loti. |
