Priznani lepotni kirurg Franc Planinšek je že po naravi velik estet. Zelo je cenjen v zdravstvenih krogih, saj vedno stremi k perfekciji. Tudi v zasebnem življenju ga nikoli ne vidimo neurejenega, v njegovem sodobnem in prostornem stanovanju v središču Ljubljane pa je vse kot iz škatlice. Preobujem se v hišne copate, in že mi ponudi energijsko pijačo, saj je velik ljubitelj napitka, ki ti da krila. Med najinim sproščenim pogovorom je razkril tudi svojo šaljivo stran.
Franc je že od nekdaj vzbujal pozornost, tudi s svojo belo poltjo. »Svetla koža je slabša kot temna, ker ima manj elastičnih vlaken,« reče in se uščipne v obraz, da bi mi to pokazal tudi v praksi. »Jaz imam belo kožo, najsvetlejši možen tip. Prekašajo me samo kakšni Skandinavci. Vedno sem slovel po svetli koži. Je pa res, da sem zdaj ves čas v operacijski sobi in skoraj nimam časa za sonce.« Med pogovorom se mu čez nekaj časa koža na tistem predelu zravna, in ko ga na to opozorim, se pošali: »Zjutraj si moram najprej potegniti kožo in potem počakati, da se zravna, in ko je koža na svojem mestu, lahko grem ven.« Vprašam ga, ali ima kakšen jutranji ritual, kot je nanašanje kreme, in vedno brezhibno urejen zdravnik me preseneti z odgovorom: »Jaz sem malo len za to. In to se mi tudi pozna na koži. Na mojo suho kožo bi si moral dajati izrazito mastne kreme. Če bi to počel redno, bi imel dobro kožo. Ko gremo ven, si moramo narediti filter na obrazu, da koža ne izgubi vlage, drugače postane izrazito suha in razpokana in se še hitreje postara. Tisti, ki so imeli akne v mladosti, naj bodo srečni! Na stara leta bodo imeli lepo kožo, ker se jim bo zaradi mastnosti počasneje starala.« Pošalim se, da je kmečki fant in pri kmetih ni ravno v navadi tako svetla koža. »Jaz sem sicer res živel na kmetiji, ampak sem bil tako svetle polti, da se me tudi sonce ni prijelo. Lahko sem grabil seno ves popoldan, pa nisem porjavel. Kvečjemu sem bil rdeč.« Sicer pa Franc prisega na botoks. »To je isto, kot da rečeš 'jaz nočem imeti plomb', kar pomeni, da imaš črvive zobe in si zanemarjen. Botoks je nujno zlo. Ne vem, zakaj bi se moral zaradi tega kaj skrivati.«
Ne stara se
Ko mi nalije energijsko pijačo, se spominja svojih začetkov z botoksom. »Sam sebi sem bil prvi pacient,« in se pomenljivo nasmehne. »Sebe ne bom nikoli tožil. Najprej sem ga dal sebi in svojim, potem pa sem začel delati na drugih. To je bilo že leta 1999. Torej sem na botoksu 17 let.« Vprašam ga, koliko je star: »Hm … 25 let.« Začudeno ga pogledam in Franc v smehu pove: »Toliko se počutim.« Ko ga vprašam, kaj dela, da je tako mladosten, mi odrezavo pove: »Ne staram se. To je edina stvar, ki jo delam. Preprečujem staranje.« Še kaj uporablja zraven botoksa? »Hialuron tudi pa še marsikaj. Nekaj vam povem, česa pa vam tudi ne povem, ker neke stvari morajo ostati skrivnostne. Nekaj pa povem samo svojim pacientom.« Dandanes mnogo žensk želi biti kot ameriška zvezdnica Kim Kardashian, in ko mu to omenim, me presenečeno pogleda: »Jaz nobene ne poznam, ki hoče biti kot Kim. Take k meni ne hodijo. Jaz sem znan po tem, da imam rad naravne podobe. Meni so všeč manjše dojke in zadnjice, vse mora biti v harmoničnih proporcijah. Roko na srce, rit od Kim je prevelika, res ni lepa. Preozek pas, ogromna rit, ogromni joški … Vse skregano s proporcijami,« in zamahne z roko. »Držim se tega, da če me nekaj prosijo in mi ni všeč, tega ne bom izvedel, ker predvidevam, da tudi njim, ko bodo odrasle, ne bo več všeč. Ker jaz že vem, kaj je lepo in kaj ne.« Sicer pa gre pri Kim bolj za povzemanje sloga življenja, pojasni Franc. »Ne odloča samo velika rit, kot jo ima Kim. Oprosti, tale rit bo nekoč videti grozljiva. Ker to, kar so ji 'našopali' vanjo, bodo nekoč tudi ven jemali. Ta rit se bo enkrat spremenila v ogromno peč.« Ko ga opozorim, da je Kim večkrat poudarjala, da je njeno rit ustvarila mati narava, v smehu pove: »Ja, zagotovo je naravna, tako kot sem naraven jaz. Tudi jaz sem povsem naraven, brez botoksa. Pravzaprav sploh ne vem, kaj to je.«
Obseden s sterilnostjo
Priljubljeni kirurg svojo vitalnost vzdržuje tudi v fitnesu, štirikrat na teden vadi s trenerjem. »Ne dam se.« Tudi v hribe hodita s trenerjem. »Jaz sicer ne grem rad. Narave sem imel zadosti, saj sem kmečki sin. Najraje sem v fitnesu. Tam me v eni uri trener tako 'zgoni', da sem potem fit za naprej.« To je pomembno tudi za njegovo delo. »Ne moreš samo stati pri operacijski mizi. Moje operacije so načeloma zelo dolge. To pa zato, ker sem prevelik perfekcionist. Tudi razdrem, če mi ni všeč. To je posebnost plastičnega kirurga. Moraš biti toliko realen, saj je boljše, če se kirurg joče med operacijo, kot da se pacient joče po operaciji. To je eden od kamnov spotike tudi s kliničnega centra.« Najdaljša operacija je trajala 17 ur, pri tem pa mu ogromno pomeni sterilnost. »Ta obsesivna obsedenost, da mora biti vse sterilno, se mi je tukaj obrestovala. Kar naprej menjam rokavice.« Tudi v stanovanju ima vse sterilno čisto. »No, približno tako mora biti med operacijo.« Ko ga vprašam, ali bi lahko zatorej operiral tudi v stanovanju, mi ga razkaže in pojasni: »Moje stanovanje ima sterilen zrak. Kot vidiš, so vsa okna zaprta in se zrači samo prek teh šob, zrak črpa iz zunanjega sveta, ga prekuha in potem piha v stanovanje.« Kljub vsej sterilnosti pa doma vendarle ne bi operiral. »To je bolj za mene. Jaz tudi ne pustim, da se česarkoli dotikajo. To je ena od tistih, zaradi katere je moj sin Jakob malo jezen name, ker jaz kar naprej kričim 'ne dotikaj se'!« Povem mu, da sem se jaz dotaknila stola, na katerem sem sedela, ob tem se nasmehne in pove: »Ne skrbi. Saj bo prišla gospa in bo vse pobrisala.«
Oče ga je poslal v Brazilijo
Med sprehodom po stanovanju opazim brazilsko glasbo. Franc pa se obenem spomni dr. Iva Pitanguya, pionirja brazilske lepotne kirurgije, ki je le dan po tem, ko je na slovesnosti ob odprtju olimpijskih iger v Riu predal olimpijski ogenj, za vedno zaspal. Verjetno edini Slovenec, ki ga je poznal, je ravno Franc. »On je rekel, da sem po značaju latino, po videzu pa albino. Tako da sem albino latino,« in se nasmehne. Na splošno ga privlači Latinska Amerika. »Tam se počutim povsod doma.« Na svoje prvo potovanje v Brazilijo ima prav posebne spomine. »Ne klinični center ne javno zdravstvo me nista poslala, ampak moj oče, slovenski kmet, ki je pridelal denar s prodajo krompirja in koruze. Svojo dediščino sem zapravil vnaprej, ker je oče vedel, da si to želim, in je on financiral moje izobraževanje. Takrat sem šel prvič v Brazilijo, vse na očetove stroške. Ampak to je edini denar, ki se mi je obrestoval.« Razmišlja, da bi mogoče enkrat tam tudi zaživel. »Če ne bom šel v kakšno kolibo v Brazilijo, bom pa šel v svoje staro stanovanje. Tja, kjer je bil spočet Jakob.« Z bivšo ženo Uršo Draž, priznano modno oblikovalko, ohranjata lepe odnose. »Mislim, da se zdaj boljše razumeva kot kadarkoli prej. Urša je fajn mama Jakobu in je fajn, da jaz Uršo sploh poznam. Lepo skrbi tudi za mene. In vem, da ne bom nikoli sam.« Pove mi, da je Urša po porodu videti vrhunsko in da je spoznal tudi njenega sina. »Joj, kako je luštkan! Bi rekel, da je čisto meni podoben. Žal. Genetsko sicer ne odgovarjam čisto, genetsko si nisva ista, lep pa je, kot da bi bil moj,« se nasmeji. »Če pa še ni, pa bo,« mi zabiča. »Izdam ti njegovo ime, ker mediji tega še niso izvohali: Elij.« Ko pa ga povprašam o zadnjih govoricah, ki so zakrožile v medijih, in sicer, da je zadnje čase nekoliko slaboten, me nejevoljno pogleda. »A tebi se jaz zdim slaboten?« Nato še doda: »Prijatelji ne rabijo biti v skrbeh. Bolj živ še nisem bil nikoli.« V smehu pove: »Kdorkoli bi že bil v skrbeh, naj se pomiri. Francija bo treba s kijem preganjati s tega sveta.« Pravi, da je to zaradi tega, ker je trdoživ. »Grše ko nekdo nekdo dela z mano, bolj se upiram,« in se nasmehne. »Nikoli se ne smeš predati. Mene je foter vedno učil: 'Nikoli se ne predaj. Najprej zaključi, potem pa se lahko.' Ko sem študiral medicino, sem se vmes zamislil in si rekel: 'Na kateri faks pa sem jaz to šel?!' Rekel mi je: 'Najprej naredi, potem pa se boš lahko predal. Mi Planinškovi ne popuščamo!' To je kmečko pravilo: Ko zmagaš, se predaš. Lahko se torej predaš šele po zmagi.« Sicer pa je bil priden študent, saj je dobil Plečnikovo nagrado. Ob koncu doda še: »Mene lahko zlomijo samo tako, da so nežni z menoj,« in me kot pravi kavalir pospremi do vhodnih vrat.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«