Erotični triler: Ko mesto spi

Za sosednjo mizo sedeta dva nastopača, glasno se smejita in ropotata s sedeži, da bi naznanila svoj prihod. Pa si za to nista izbrala pravega lokala. Bar Ču ču je ob tej uri poln ljudi, ki imajo dovolj lastnih skrbi, zakaj bi se torej obračali za zvokom dveh opitih mladeničev, ki jima očitno ni uspelo ujeti deklet v diskoteki, klubu ali gostilni in sta na koncu obupana zavila do železniške postaje, v edini lokal v mestu, ki ob teh jutranjih urah še vedno streže alkohol.

Zunaj grize predbožični mraz, v lokalu pa je vroče, smrdi po starem olju in postani vodi od hrenovk. In po cenenem žganju. Lastnik lokala ju grobo pogleda, ko pred njiju položi pijačo. A ga ne opazita, ker stegujeta glave od mize do mize, da bi videla, ali morda kje sedi kakšno dekle. Mene ne moreta videti, ker je moja miza za vogalom in ju opazujem v odsevu ogledala, ki visi na nasprotni steni. Ne preseneča me, da sta na sobotno noč ostala praznih rok. Veliki je še razmeroma postaven, a mu obraz razkriva, da je zabit kot osel. Njegov pajdaš pa je majhen in nervozen, očitno je zaužil tabletke, ki ga še vedno silijo v sunkovite gibe. Že po prvem požirku pijače se začneta umirjati, njun pogovor postaja čedalje tišji in v lica pričneta rdeti. Prišla je pijanska utrujenost. Ne napihujeta se več, le še globoko vzdihujeta in žalostno zreta predse. Od nekdaj me je presenečalo, kako lahko v moškem brez težav prepoznaš otroka, najlažje tik preden zaspi, tik preden mu pokažeš prsi in tik preden mu pride.

Nenadoma silovito tleskne in veliki zaspi z glavo na mizi. Lastnik lokala dvigne pogled, vidi, da se ne dogaja nič nenavadnega za ta čas in prostor, ter mirno nadaljuje čiščenje pločevinastega pulta. Pohiteti moram, da ne bo prepozno. Pograbim mobilnik, odtipkam sporočilo »Pripravi vse potrebno, imaš 20 minut« in pritisnem na ukaz – pošlji. Telefon spustim v torbico, iz nje pa vzamem škatlico s cigaretami. Mirno si ogrnem plašč in namestim kapo z debelim čopom. Ugasnjeno cigareto dam v kotiček ust in odločno stopim proti njuni mizi.

Rada imam zime, ker so noči dolge in ulice bolj prazne. Odkar pomnim, je bila noč moj najljubši del dneva. Že v otroštvu sta mi zadostovali le dve uri spanja. Tudi če sem želela spati dlje, nisem mogla. Sprva sem nespečnost sprejemala kot prekletstvo, moja mama me je s čelom, nagubanim od skrbi, in z debelimi podočnjaki vozila od zdravnika do zdravnika, a nihče ni odkril, da bi bilo z menoj kaj narobe. Preprosto niso mogli dognati, zakaj potrebujem tako malo spanca. Noči sem preživljala sama v svoji sobi, brala knjige in pisala dnevnik. Skozi zidove sem lahko slišala očetovo smrčanje, čeprav smo živeli v trdno zidanem meščanskem stanovanju v samem središču mesta. Oče je bil uspešen poslovnež, postaven, plečat in neomajnih stališč. Žal pa ni bil trdnega zdravja. Lepega dne ga je izdalo srce in z mamo sva ostali sami. Takrat sem bila že v srednji šoli in sama tudi čez dan, ker so me imeli vrstniki za spako in se nihče ni želel družiti z mano.

Ste že slišali, da slepa dekleta prej spolno dozorijo? V temi se spremeni naša hormonalna slika in telo se razvije hitreje, velika izpostavljenost svetlobi pa deluje obrnjeno. Še posebno pomlajuje prva jutranja svetloba. Epifiza, tretje oko, vse to. In jaz sem bila izpostavljena svetlobi 22 ur na dan. Ko sem dopolnila šestnajst let, sem še vedno imela telo mlade deklice. Bila sem popolnoma brez prsi, boke sem imela ravne, na gričku komaj nekaj dlačic in moj nos je bil nenavadno droben v primerjavi z mojimi velikimi črnimi očmi. Fantje so se pričeli sliniti nad prebujajočimi se telesi mojih sošolk, jih otipavati, mene pa ni opazil nihče. Bilo je še huje. Ker sem bila tako dolgo budna, sem bila pri zavesti bistveno dlje od mojih vrstnic in vrstnikov. Že konec osnovne šole sem prebrala vso mladinsko literaturo in pričela posegati po knjigah za odrasle, po strokovni literaturi, in se kratkočasiti z matematičnimi izzivi. Sošolci so to čutili, bali so se mojega znanja in zrelosti. Zdaj lahko priznam, da upravičeno. Z njimi sem manipulirala brez težav. Sprva bolj za zabavo, kasneje pa sem znala biti tudi malce kruta. Nisem si mogla pomagati, neskončno me je kratkočasilo, ko sem te zabite opice naščuvala druge proti drugim. Ko sem razbijala zaljubljence ali sprožala pretepe. Spominjam se sošolke Sandre, ki je prišla na ta svet z dvema namenoma, prvič, da ves čas prikimava, in drugič, da draži s svojim mogočnim oprsjem. Seveda ji nisem bila posebno naklonjena, pritegovala je preveč pozornosti. Nekega dne sem po telovadbi namenoma pustila odprta vrata v žensko slačilnico, jo golo fotografirala z mobilnikom in posnetke objavila na spletu. To je bil cel škandal. Na šolo je prišla policija, a me ne bi mogli izslediti, saj sem temeljito zabrisala svoje sledi. Posnetek pa je na gimnaziji postal prava uspešnica, dečki so si svoje otrdelce s prsti pritiskali med noge, ko so ga gledali, se pretvarjali, da ni nič, v resnici pa komaj čakali, da bo konec pouka, da bodo lahko stekli domov in se na stranišču dokončno prepustili domišljiji.

Sandre od takrat ni bilo več v šolo, odselila se je k očetu v Nemčijo. V popolni nemščini, enem od osmih jezikov, ki sem jih takrat tekoče govorila, sem ji napisala poslovilno pismo, polno obžalovanja, da je morala oditi. Seveda Sandra ne razume niti besedice nemško, je pa res, da se tudi s prikimavanjem daleč pride. Takrat sem si morala priznati, da mi ni uspelo predvideti, da bo tako hitro zapustila gimnazijo, zanjo sem imela pripravljenih še nekaj potegavščin. Ta spodrsljaj je bil zame dragocena izkušnja. Spoznala sem, da se imam še veliko naučiti o manipuliranju z ljudmi, istočasno sem si obljubila, da bom v prihodnje delovala bolj premišljeno. Sploh pa je s Sandrinim odhodom moja težava ostala nespremenjena, na šoli je bilo še veliko deklet z velikim oprsjem, ki so spravljale fante in mene ob pamet. Težava pa ni bila v njih in njihovih jedrih telesih, temveč v moji popolni frigidnosti. Ničesar nisem čutila, nobene žgečkljivosti, hrepenenja po dotiku. Popolnoma ničesar! Seveda sem vedela vse o spolnosti, z rokava sem lahko stresla latinska imena anatomskih delov spolovil in citirala spoznanja Freuda in Junga. Z roko sem večkrat poskušala prebuditi slo, potrpežljivo sem se dotikala in drgnila, a se ni zgodilo nič. Pomagala sem si s pornografskimi revijami, s posnetki na internetu, nič, nič in nič. Želela sem čutiti. Do svojega telesa sem postajala čedalje bolj groba in maščevalna, da sem včasih le s težavo sedela na stolu med poukom, ker je moje mednožje utripalo od bolečine.

Na koncu gimnazije sem intelektualno in čustveno že presegala svoje učitelje in srednjo šolo končala kot zlata maturantka. Mama ni mogla zadrževati solz, ko sem ji pomahala v slovo in odletela v Pariz na študij psihologije na Sorbono. V resnici bi se lahko vpisala na katero koli univerzo na svetu, denarja sva imeli dovolj, moje ocene in rezultati testiranj so bili odlični. Za Pariz sem se odločila, ker obožujem de Sada in sem upala, da bom lahko poiskala sledi njegovega pronicljivega uma, ki so zagotovo ujete v tkivu mesta. Niti za trenutek nisem podvomila, da mi bo uspelo. Še danes ne najdem besed, kako sem bila srečna, ko sem lahko zapustila dom in se odpravila v svet. Čas je bil popoln za študij v tujini. Razen mame nisem imela v življenju nikogar, nobenih prijateljev, ljubimcev, hišnih ljubljenčkov. Pogrešala sem le knjige in kajenje marihuane pri odprtem oknu svoje sobe.

Poletje pred odhodom v Pariz se je moje telo končno prebudilo. Dobila sem prikupne prsi, kot jih imajo manekenke, čedno poraslost osramja, zadnjica se je še bolj napela. Takrat sem se tudi prvič pobrila pod pazduho. Na morju sem opazila, da so se moški pričeli obračati za menoj. Postala sem hudičevo čedna in povsem nepripravljena na pozornost, ki sem je bila deležna, kjer koli sem se pojavila. Z neskončnim navdušenjem sem se predajala zavistnim in zlohotnim pogledom drugih žensk. Imela sem zavidljivo zbirko oblačil, v kateri ni manjkalo kosov vrhunskih znamk. In znala sem se okusno obleči. Še posebno pa sem bila spretna pri nanašanju ličil, saj sem kmalu odkrila, da sem lahko z njihovo pomočjo videti starejša. Pred poletjem sem bila še deklica, ko sem sedla na svoj sedež na letalu za Pariz, pa sem že bila ena najbolj vročih devic na svetu. In potem se je zgodilo.

Motor letala nas je začel tresti, ko smo dosegli začetek vzletne steze in nenadoma sem se prestrašila. Moji starši so se bali letal, zato smo se večinoma prevažali z avtomobilom in vlakom. Sama do letenja nisem imela odnosa. Pred leti sem potovala z drobnim letalom nad Triglavom, pa me ni bilo niti malo strah. Tokrat pa se me je polotila groza. Bila sem nepripravljena. Čutila sem, kako me pričenja zebsti v prste na rokah, in v ušesih sem slišala, kako mi razbija srce. Stevardesa, ki je pred vzletom še zadnjič preverila, ali smo vsi ustrezno pripasani, me je vprašala, ali se slabo počutim. Zlagala sem se, da je vse v najlepšem redu. Ko je odšla, sem se poskusila pomiriti z dihalnimi vajami. Zaman. Nenadoma sem v prsih začutila pospešek letala, nisem nosila modrca, zato sem čutila prav vsak tresljaj in pokajoče sile, ki so napenjale ogrodje letala. Zavedala sem se, da se v radiju petih metrov okoli mojega sedeža nahaja gotova smrt. Nos letala se je sunkovito dvignil od tal in nenadoma sem začutila vlažnost v spodnjicah. Posumila sem, da sem se od hudega polulala. Z roko sem previdno segla v hlačke, ko mi je ob najnežnejšem dotiku spolovila telo prestrelil nenavaden občutek. Zadrgetala sem od mešanice lagodja in bolečine. Stisnila sem zobe in glasno izdihnila. Gospa na sosednjem sedežu ni opazila, da se z menoj nekaj dogaja, gledala je skozi okno, kako se dvigujemo proti oblakom, dvigoval pa se je tudi pritisk v meni. Z rokama sem se prijela za ročaje sedeža in moje pozorno telo se je odločno odzivalo na prav vsak tresljaj, na globok zvok mogočnih motorjev, na vrtince vetra, ki so poplesovali pod krili. Preplavila me je vročica, hlastala sem po suhem in hladnem zraku iz klimatske naprave, ki je bila nameščena nad mojo glavo. Stvari so si sledile tako hitro, da nisem imela časa odstopiti in trezno oceniti situacije. Bolj ko se je letalo dvigovalo, bolj je popuščal strah. Nadomestilo ga je nekaj novega, še bolj vznemirljivega in povsem neobvladljivega. Pričela sem se potiti, le za trenutek sem se zmogla ozreti okoli sebe in ugotoviti, da me nihče ne opazi, nihče ne vidi, da se je v meni pravkar spremenilo vse. Pa tudi če vi videli, mi ne bi bilo mar. Začela sem premikati noge, komaj opazno, a odločno, da so se stegna drgnila drugo ob drugo in čutila sem vlažno voljnost mednožja, ki se ga nisem upala ponovno dotakniti. Bala sem se, da tega ne bom prenesla. Istočasno sem prvič v življenju začutila resnično željo, da bi me nekaj napolnilo. Nenadoma so vse penetracije, ki sem jih videla na fotografijah in video posnetkih, dobile smisel. Pospešek letala me je prikoval na sedež, predala sem se. S stopal sem zbrcala čevlje in z njimi pričela drgniti ob pod. Tako sem še bolje začutila gibanje letala. Vsak tresljaj me je preplavil z neustavljivim lagodjem. Začutila sem potrebo, da se dotaknem ustnic, kar sem tudi storila, ponovno me je prebodla sla in na konicah prstov sem zavohala vlažnost svojega grmička. Prsti so pričeli riniti v usta, niso se ustrašili mojih zdravih belih zob. Dihala sem le še skozi nos, zato sem postala še glasnejša. Čeprav je letalo še vedno vzletalo, sem ga preglasila. Končno je moje telo preplavil strahovit krč, čutila sem ga prihajati z odločnostjo ogromnega vala, ki vstaja iz morja. Dvakrat, trikrat me je zvilo, nato pa je moje izčrpano telo preplavila popolna spokojnost. Letalo je prišlo na svojo potovalno višino in tresljaji so izgubili svojo čudežno moč. Odprla sem zgornje gumbe svoje prikupne bele srajce, da sem osvežila rdečico nad oprsjem. Pozabila sem, da ne nosim modrca in ujela za spoznanje predolg pogled stevardese. Uživala sem v podarjenih trenutkih popolnega miru, po zelo dolgem času sem izgubila nadzor nad svojim početjem in nato se je zgodil še en čudež. Zaspala sem in sanjala vso pot do Pariza.

»Ima kdo od vaju mogoče ogenj?« se s cigareto v roki ustavim pred mizo.

Veliki še vedno spi z obrazom v luži piva, njegov prijateljček pa me začudeno pogleda in prične panično brskati po žepih svojega suknjiča.

»Zunaj te bom počakala, ne morem več prenašati smradu v tem pajzlu,« mu rečem in pomežiknem.

Zunaj je sveže, v daljavi zatuli vlak in zvezde na nebu so kot ledene luknjice v črnini neba. Med njimi nagajivo utripajo rdeče in zelene luči letala. Sprehodim se za vogal in na nasprotni strani ulice zagledam avtomobil. Pomaham mu in na kratko zasveti z lučmi. Z roko sežem v žep, otipam vžigalnik in si prižgem cigareto. Še malo in terenski del poskusa profesorja Duboisa bo končan. Končno bodo vsa leta odrekanj poplačana. Samo še nocoj in kmalu bom spet svobodna. Morda.

Zaslišim, da se za mojim hrbtom zaprejo vrata bifeja Ču ču. Cigareto vržem na tla in se obrnem.

»Tukaj sem,« veselo pomaham.

Proti meni nerodno pristopi mali. V roki drži škatlico vžigalic in se trudi, da bi eno prižgal. Nerodno se mu lomijo med prsti in ne opazi, da se mu s hrbta približuje črna senca. Končno mu uspe eno prižgati in plaha svetloba vžigalice osvetli zadnji nasmešek na njegovem obrazu.