»Začneš hoditi na razne bankete, otvoritve ... Imeti moraš tudi primeren naziv – vižazistka, kihar, model, hostesa ... Ko fotografi nehajo vpraševati, kdo je ta punca z Omarjem, potem je slavna. Obstaja tudi bolj erotičen pristop – nekdo je slaven, ker je treniral Severino, drugi, ker hodi z Jankovićevo bivšo snaho. Imamo tudi spremljevalke poslovnežev s kontroliranim poreklom, na primer poslovneža Rajka Hrvatiča iz Kopra,« se je ob slavo po slovensko radijski voditelj Miha Šalehar obregnil v Nedeljskem dnevniku.
Frizerji kot Slavoj Žižek
Šalehar se je obregnil tudi ob medije: »Je pa fino imeti kakšno prijateljico, ki piše za rumene medije. Pri izpostavitvi trenerja »slavne osebe« iz nekega fitnesa gre za vezano trgovino, kjer si vsak vzame svoj košček pogače. Pri nas imajo frizerji toliko besede kot Slavoj Žižek, v rumeni periodiki imajo status umetnikov, da ne rečem mislecev.«
Šalehar je prepričan, da si danes slavni ne zaslužijo, da jih slavimo. Hkrati nas je po njegovih besedah »ta napačna raba besede slava zbližala z nedosegljivim, nam dala novo upanje. Kopernik ni mogel biti vsak, tudi Marie Curie ne, vsak pa je lahko Mišo iz Bara. Ta oblika slave je dosegljiva bolj kot kadar koli.«
