Erazem: »Samo 
grdi nimajo ljubic!«

Večni šarmer Erazem B. Pintar, ki ravno danes praznuje 45 let, je pred dnevi izdal knjigo Mojih drugih 100. Dobiva se na dan predstavitve knjige v restavraciji Glažuta na ljubljanski Dunajski cesti. Njegovi prijatelji med najinim pogovorom že prihajajo na dogodek, njega pa že nekaj časa nismo videli na družabnem parketu. »Družabni dogodki nikoli niso bili kakšno moje posebno veselje. Hodil sem na stvari, kamor sem bil osebno povabljen in kjer je bilo čutiti, da ljudem, ki stvar organizirajo, to, da pridem, res nekaj pomeni. Ne maram ljudi, ki živijo po načelu prehranjujem se na VIP-partijih. Če se mi zdi, da bo kje simpatično, še vedno z veseljem grem. Nikoli pa nisem bil in nikoli ne bom eden tistih, ki hodijo na vsako traparijo z namenom, da se tam nastavljajo medijem. In se nahranijo.« Raje se predaja poslu. Vendar priznava: »Za nas podjetnike so izjemno hudi časi. Delam kot nor v obeh podjetjih, ki ju vodim, in glede na to, da nisem več 20-letnik, mi to vzame večino energije. Poleg tega si poskušam vzeti še čim več časa za Leva in včasih malo zbežati h kateremu od svojih hobijev.« O krizi srednjih let pravi: »Ma, ne, to je neumnost. Vsako življenjsko obdobje ima svoje bonitete, samo treba jih je znati videti in izkoristiti. Pravi ljudje se ne bi nikoli radi pomlajevali. Ne dejansko, še manj vizualno. Živiš, poskušaš se imeti lepo in nato umreš. Tako je v tem našem vesolju. In umrljivost dela življenje zanimivo. Vsako sekundo. Sicer bi bil vse skupaj en velik dolgčas, mar ne?«

Ne preganja kosov

Ko človek dobi otroka, se nekoliko ustali, vendar to za Erazma ne velja. »Vsi imajo tak občutek, jaz pa mislim, da niti ne. Prav veliko se ni spremenilo, razen da je v moje življenje prišla velika sreča, to je mali Levček,« pravi za sina. Nato obrazloži: »Da sedim na domačem kavču in gledam bebaste resničnostne šove? Da vse popoldneve zalivam angleško travico na vrtu, preganjam kose, trebuh pa mi raste s kvadratom časa? Da ne skočim več na nobeno novo samico, kar mi z meseci ubije še veselje, da skačem po svoji, v kar privoli 80 odstotkov moških? Ne vem torej, o čem govorite.« Ker je brez dlake na jeziku, ga povprašam, ali ima poleg partnerice, s katero ima otroka, ljubice. Spet me preseneti z odkritostjo: »Gre za to, da jaz verjamem v to, da si moški smemo dovoliti kakšno ljubico, in to bo tako tudi ostalo.« Še doda: »To ni bilo nikoli sporno. Jaz mislim, da je to za moške normalno. Saj drugi jih imajo tudi, samo lažejo.« Provokativno: »Samo tisti ta grdi jih nimajo,« in se nasmeji. Po drugi strani o varanju pove: »To pomeni, da delaš nekaj nekomu za hrbtom. Tega jaz nisem nikoli počel. Vsa moja dejanja, početja in razumevanja odnosa in življenja nasploh so bila vedno povsem transparentna.«

Glede popolne družine: »Besede popolno ne maram. Imam družino, ki me neskončno osrečuje. Imam punco, v katero sem noro zaljubljen, sina, ki mi vsak dan kot sonček sije v življenje, in psa, ki me na trenutke celo uboga. Vendar sem vedno verjel, da bo tako. Kot si narediš, najbrž.« Glede partnerice govori v presežkih. »Teja presega vse kriterije, ki si jih je psiho mojega tipa sploh sposoben izmisliti. Njo so bogovi verjetno naredili zase, pa jo zaradi lastne demence pozabili tukaj. No, saj sem jo dolgo iskal,« se nasmehne. Je na vidiku poroka? »Ne jaz ne Teja nisva človeka, ki bi se limala ne neke preživete, nepraktične, patetične koncepte, po možnosti cerkvenega izvora. Če bi to kdaj naredila, bi to naredila kot en velik štos. Pa še to, ko bi otroci že zrasli.«

Samo da ima lase

Otrok mu še ne povzroča sivih las. Erazem se pošali: »Samo da jih še imam. Lase namreč. Barva je manj pomembna. Ma, kje pa, majhen otrok ti ne more delati sivih las, razen če ni zdrav, s čimer pa on nima nič. Sive lase ti lahko delajo najstniki, vendar moraš tudi v tem primeru te stvari predvsem pripisati sebi, mar ne?« Ko prideva do njegovega veselja, to je kitare, kar zaigra. Pri vzgoji otroka je prav tako spontan in rad improvizira. »Sina bom z veseljem učil vsega, do česar bo imel veselje in dokler bo imel veselje. Nisem oče, ki bi otroka forsiral v katerem koli smislu. Drugače povedano, nimam neizživetih ambicij in kompleksov, za kar bi morali plačevati moji otroci. V tem pogledu ima Lev najbrž srečo.«

Mimo njegove nove knjige ne moreva. Spet mi brez ovir, ko se igra s svojim otrokom, pove: »V primeru prvih dveh knjig je to preprosto. Nekdo te plačuje, da pišeš kolumne. Odziv je velik, strneš jih in izdaš knjigo. Knjiga se odlično prodaja in odzivi ljudi se še stopnjujejo. Spet se nabere novih 100 kolumn in izdaš novo knjigo. Spet se najde nekdo drug, ki te plačuje za pisanje kolumn in tako naprej. Če kolumn ne bi pisal po naročilu katerega časopisa, jih verjetno ne bi. Dead line te prisili, da ustvarjaš.« Pojasni, komu je knjiga namenjena. »Ljudem, ki se radi zabavajo ob branju in hkrati fašejo kakšen nov miselni izziv. Ljudem, ki so mnenja, da jih noben nov koncept več ne premakne. In seveda ljudem, ki so svobodnjaki že po naravi. To je njihova knjiga.« Ko hočem nazdraviti s sokom, pove: »Pijem samo stvari, ki vsebujejo alkohol, saj je hkrati dezinfekcija,« se nasmeji. Vendar še ni rekel zadnje, saj pravi: »Imam še vrsto načrtov. Sem človek, ki bo aktiven do zadnjega diha, tako da dokler me ne pobere, bom ustvarjal.«