Samo zares čudni, bržkone emocionalno invalidni ljudje ne čutijo naklonjenosti in ljubezni do živali. Na žalost ima pošten in uravnovešen odnos do njih malo skupnega z množično, zaslepljeno in skrbno podtaknjeno bolezensko afiniteto, ki s podpihovanjem močnih kapitalskih lobijev raste iz generacije v generacijo. Kot taka postaja še ena degenerirana lastnost sodobne družbe.
Človekov odnos do živali se je skozi zgodovino seveda zelo spremenil. Milijone let so mu bile predvsem sovražnik, večino časa celo največji. Dolgo je trajalo, da smo na krilih tehnologije dočakali raven, kjer smo veliko lažje ubijali, kot da bi bili ubiti. In ta »prekleto dolgo« je bilo obdobje, polno strahu, nemoči, žrtev in grozot, zato bi človeku težko zamerili, da je njegova ljubezen do živali razvojno precej zamujala, predvsem pa zares oživela šele ob občutku popolne premoči in kontrole nad drugimi živalskimi vrstami na planetu. Obenem je človek, na srečo živali, svoje ubijalske tehnologije veliko raje preizkušal na soljudeh kot živalih, kar je za vzpostavitev primernejšega odnosa superiorne vrste nad trenutnimi evolucijskimi poraženci pridobilo nekaj več časa.
Kot vse stvari, povezane z ljudmi, pa naj gre za razvoj tehnologij, odnosov ali dojemanj, imamo tudi pri povprečni človekovi afiniteti do živali opravka z eksponentno časovno funkcijo. Ne s kvadratno niti ne s kubno, s strmejšo. Če bi pogledali samo malo nazaj, bi lahko ugotovili, da smo v sedanji Evropi normalno stopnjo afinitete do živali najbrž dosegli nekje v osemdesetih. Ljudje so imeli še neki osnovni stik s podeželjem, živalski ljubljenčki pa so začeli pridobivati normalen družinski status tako doma kot v družbi. Lovci so, če priznamo ali ne, kot edina strokovna avtoriteta na tem področju prečistili vrste in spisali solidna pravila za ohranjanje ekosistemov, ki so, odkar smo jih razdrobili, tako ali tako nesposobni delovati po naravnih zakonih. Družba je uzakonila pravice živali, rasti so začele živalske bolnišnice in veterinarske ordinacije, skratka, celo normalen človek si je povrnil kanček zaupanja v lastno vrsto.
In kje smo danes? Množice naščuvanih bumbarjev protestirajo že proti usnjenim čevljem, ki so narejeni iz kože prašiča, katerega družinsko drevo je bilo že 72 generacij vzrejano le za prehrano, obenem pa nosijo plastične superge, natikače in jakne, narejene v tovarnah, ki s svojo proizvodnjo pobijajo cele ekosisteme divjih živali in resno zastrupljajo planet. Da o desetletnih otrocih, ki delajo v njihovih podzemnih tovarnah, sploh ne govorim. Zgodbe, objavljene na družabnih omrežjih, kjer gre za stradanje, zlorabe in celo načrtno pobijanje otrok, ne požanjejo nobenega zanimanja javnosti v primerjavi s tistimi o zlorabah živali. Kdaj smo prestopili mejo, ko teror nad drugimi vrstami obsojamo neizmerno bolj kot tistega nad lastno? Kako naravno in kako nevarno je pravzaprav to?
Kolumno bom namenoma končal, tako kot sem pred mnogo leti že eno, v kateri sem pisal o podobnih dilemah: »Prekleto rad imam živali in veliko naredim zanje. Pretirana, romantično-fanatična afiniteta do njih pa je vedno povezana s sovraštvom do ljudi. Nacistični oficirji v nemških taboriščih so po rokah ves čas valjali pudlje, medtem ko so sežigali židovske otroke.«