KOLUMNA

Erazem B. Pintar: Večni gladiator

Objavljeno 25. februar 2014 08.08 | Posodobljeno 25. februar 2014 08.08 | Piše: Erazem B. Pintar
Ključne besede: kolumna

Natočil sem si kozarec konjaka in se zamislil ...

Erazem B. Pintar.

Danes, olimpijadi navkljub, se ne počutim prav nič olimpijsko. Neki dolžnik, ki mu že dolgo pomagam, da bi svoj, uradni in izvršljivi dolg do mene zaprl na najmanj boleč način, me je v zahvalo začel resno izsiljevati. Nič posebnega, zgodba kot še tisoče drugih. V državi, ki se vtakne v vsak drek, ne zna pa postaviti osnovnega pravnega okolja, ki bi urejalo odnose med ljudmi. Natočil sem si kozarec konjaka in se zamislil ...

Vedno sem bil nemirnega duha in vse življenje sem se navajen boriti. Tako ali drugače. V prvi resni pretep sem se zapletel, ko so me malo starejši mulci iz vasi obmetavali z blatom, ker sem izhajal iz družine, ki ni hodila v cerkev. Mularija pač. Par razbitih nosov, tudi moj, seveda, kakšna počena ustnica in arkada ter na šope populjenih las. Doma si nisem upal niti črhniti, saj bi starši naredili dramo. Bili so čisto preveč zaščitniški. Sedaj, ko imam svoja otroka, to razumem. Vse kaže, da bom sam še slabši.

Sledili so tisti običajni šolski pretepi, ker pač nisem bil navajen, da me okolica maltretira, na srečo pa se je večina moje bojevitosti preselila v šport. Umiral sem na teniških igriščih in prejokal cele noči po porazih. Pozneje, kot teniški trener, sem zato znal zlesti v otroško kožo.

Ne bom pozabil konflikta na koncu osemletke z nekim zmešanim župnikom, ki sem ga za šolskim dvoriščem zasačil, da je nekaj grozil mojemu bratu, prvošolčku. Hvala sreči, da sem še pravočasno izpustil njegov goltanec, sicer bi od mene dandanes brali predvsem zaporniške prigode. Da sem navedel kar dva konflikta, povezana z religijo, je in ni slučaj. Je, ker gre zame, ki sem topogledno res neobremenjen, in ni, ker je dejstvo, da so religije vzrok za veliko večino nasilja na svetu.

V srednji šoli so bili pretepaški konflikti redki, mogoče zato, ker v razredu ni bilo deklet. Drži, da so nežnejši spol, vendar še kako znajo biti povod za cele vojne, kaj šele za kaj lokalnejšega.

Tudi vojska, kjer smo takrat slovenski fantje služili, mi z nasiljem ni prizanesla. Saga se je končala z lepim številom fizičnih poškodb, na katere me spominjajo brazgotine, in nekaterimi psihičnimi, ki se še celijo. Upam.

Sledila so študentska leta in ne pomnim, da bi se na fakulteti kdaj stepli. Bodoči kvaziintelektualci to rešujejo drugače. Drugače, ne pa vedno tudi bolje. Včasih namreč deset minut v boksarskem ringu lahko prihrani desetletja zamer, vendar to je že druga zgodba. Smo pa kreativni študentje takrat na polno zakorakali v posel in vse želje po bojevanju smo lahko uresničili tam. Skozi leta se je to samo hitro stopnjevalo, in čeprav sem se vedno striktno ukvarjal samo z legalnimi posli, kritičnih in nasilnih situacij ni manjkalo. Saj vidite, da so grožnje, izsiljevanja, podkupovanja in umazane igre v Sloveniji prisotni tudi v na videz nedolžnih poslih, naj gre za operacijske mize, gradnjo predorov, vozniške izpite itn.

Kakor koli, potem spoznaš žensko, ki jo imaš resnično rad, in na svet prijokajo mali, nebogljeni vesoljčki, ki ti pomenijo čisto vse. Raznežiš se. V borbenem smislu si hipoma kastriran, postaneš mehka romantična »pičkica« in naenkrat ti vsi konflikti ter boji postanejo odveč. Srce se raztopi, jajca se skrijejo sama vase in jezen si nase, da si nisi znal življenja splanirati tako, da se lahko umakneš. Umakneš iz zgodbe večnega gladiatorja, ki svoj pravi mir po navadi najde šele, ko umre ... 

Deli s prijatelji