Jasno je, da ima vsaka generacija svoje finte, in res zelo malo stvari je medgeneracijskih, pa naj bo to glasba, moda, življenjski slog ali kaj povsem tretjega. Še najoriginalnejši izum naše generacije, družabna omrežja, želi nova zamenjati. In facebook z vse večjimi nakupi konkurenčnih in dopolnilnih podjetij dokazuje svoje nerazumevanje bistva. Da preprosto ne gre za vprašanje funkcionalnosti, temveč za generacijsko kaprico. »Pa kaj si nor. Da bi jaz uporabljal face? Pa to uporabljata oba ta stara...«
Mogoče so najbolj razširjen medgeneracijski izum kavbojke. Pa še te jim je z bedastimi dodatki, korenčkovo obliko in spuščanjem pasu že skoraj do jajc uspelo uničiti. Mimogrede, to je zagotovo eden od razlogov, da se, kot bi bilo sicer mojim letom primerno, sproščeno ne zredim za kakšnih dobrih deset kil. Danes preprosto ne morem več kupiti kavbojk po svojem okusu. Tako stradam in nosim staro zalogo. Novim generacijam je podobno uspelo uničiti tudi glasbo, žure in še kup stvari, ki so bile res v redu. Evo, o tem govorim. Tak zakrknjeni starec postajam kot tisti, ki se jih spominjam, ko sem bil sam rosno mlad.
Glede na to, da se svet tako hitro spreminja, mi pa mu moramo vsaj približno slediti, verjamem, da ima vsak nostalgično dekado, kjer bi čas preprosto zamrznil. Če bi vprašali mene, bi zamrznil osemdeseta. To so bila leta, ko so glasbo delali glasbeniki, in ne računalničarji ali, bognedaj, didžeji. Leta, ko smo lahko brezskrbno naokrog divjali z avtomobili, se zabavali, pili in kadili, ne da bi ob tem kršili vsaj dvesto predpisov, ki si jih je nekdo, pod krinko naše lastne varnosti, izmislil, da opraviči obstoj svoje debele birokratske riti. In zagreni življenje tistim, ki ga res živijo.
Leta, ko smo z veseljem božali naravne prsi, se poljubljali z naravnimi ustnicami in seksali, ne da bi imeli ves čas občutek, da igramo rusko ruleto. Najhujše znane spolne bolezni je pozdravila injekcija penicilina. Ko si se zjutraj zbudil s kakšno punco, je še vedno imela obrvi, vse nohte in brez težav si jo prepoznal, četudi se je vmes že dvakrat umila.
Tehnika je bila v zmernem razvoju, predvsem pa je bila mišljena kot nekaj, kar služi človeku, in ne obratno. Nihče se ni, pod lažno pretvezo ohranjanja planeta, vmešaval v to, kaj voziš, koliko in kaj kuriš, kakšna okna in žarnice imaš. Nihče ni od tebe pričakoval, da boš naštudiral na desetine zakonov in predpisov, če boš želel postaviti vrtno kolibo ali zastekliti balkon. Leta, ko je hrana imela okus po hrani, voda pa ni imela ne okusa ne vonja. Še pomnite? Meso je veljalo za zdravo prehrano, besedo holesterol je komaj kdo sploh znal izgovoriti, oznaka domače pa je pomenila, da je nekdo to res naredil doma. Ideja farmacevtov, da uzakonijo novo lestvico dopustnih krvnih pritiskov in posilijo polovico populacije s permanentnim jemanjem zdravil, je bila še v povojih.
Skratka, z lahkoto bi za nekaj časa spet skočil med hitre in hrupne avtomobile, lahkotna elegantna oblačila, dame, ki so vedele, kaj naj bi to pomenilo, in glasbo Straitsov, Floydov, Collinsa, Bowieja in Cohena. Včasih to naredim za uro ali dve in si zavrtim par epizod Miami Vicea. V živo smo nočno življenje Sunnyja in Tobsa poskušali podoživeti v devetdesetih. Kar tam, kjer je bilo sploh rojeno. Vendar smo osemdeseta našli mrtva. Najbrž so umrla v Miamiju konec osemdesetih. Povsod drugje pa kakšno leto pozneje.