Preživljanje dopusta na barkah ima tisoč in eno pozitivno plat. Privzgaja znanje, trdnost, iznajdljivost, vztrajnost ter tudi nesebičnost, kolegialnost in ljubezen do sebe ter vsega okrog sebe. In cena navtike ne more biti več izgovor, saj so se zaradi krize tako barke kot oprema precej pocenili. Na žalost tega ne moremo reči za storitve, vendar je navtika vseeno postala povsem dostopna srednjemu razredu in konkurenčna stereotipu, po katerem družine dopust preživljajo v nabasanih hotelih, gneči, ob relativno slabi hrani in na obupnih plažah. Leto za letom.
Poletno ovčje gnetenje v dopustniških središčih ima veliko bolj skrb vzbujajoče vzroke, kot bi si človek mislil. Dejstvo, da se večina ljudi podreja logiki najmanjšega upora, je šokantno. Individualno odgovornost je zamenjala kolektivna, individualno odločanje je zamenjalo čredno, izginila je želja po osebni integriteti, po lastni kreativnosti, po osebnem sprejemanju odločitev in reševanju problemov. In dopustniško obnašanje je le ogledalo tega, kakšni so ljudje tudi sicer. Mogoče bi človek pričakoval, da bolj ko ima nekdo naporno in odgovorno delo, prej se bo odločil za all inclusive konzerviran dopust, vendar je ravno narobe. Ljudje, ki so najboljši in najuspešnejši delavci, si tudi med dopustom ne želijo le poležavanja in vloge statistov kakšne čorave turistične agencije. Te so sicer izumile tudi sodoben PR-ovski nateg, ki se imenuje aktivno preživljanje dopusta. Seveda gre za zrežirano varianto vsega, kar boste tam doživeli, vendar da, vseeno boljše kot večina.
Medtem ko kupujem česen in peteršilj, ki mi bosta iz ulova pomagala ščarati večerjo, čez cesto v restavraciji, iz katere kilometre daleč smrdi po olju za cvrtje, ki to sezono še ni bilo zamenjano, opazujem leno, naveličano, rahlo opečeno družino. Nikakor se ne morejo odločiti, s čim bi nahranili svoja telesa, ki jih v sedemdesetih odstotkih sestavljajo telesne maščobe. Sodeč po številu napihljive opreme gredo potem med sardine na bližnjo mestno plažo. Mogoče pa jih tam opazi Greenpeace in jih v duhu reševanja kitov nekako zrine v vodo.
Kasneje odplujemo na bencinsko črpalko. Seveda ravno malo zapiha. Kakopak. Nič hujšega, samo ravno prav, da se tam kot vedno motovili nekaj mladih skiperjev pri šestdesetih. Z barkami, ki jih tudi slučajno ne obvladajo. Vendar tokrat nanje nisem jezen. Prvič. So še zadnji dinozavri naše invalidske družbe, ki poskušajo. Garajo, se mučijo, učijo, sprejemajo odgovornost. Pa tudi če razbijejo čoln ali dva, jebemti, v tem hipu, v tem navalu lastnega entuziazma nad zadnjimi aktivnimi subjekti naše rase, bi jim oprostil celo, če kdo rukne vame.
Ko je bil moj Levček še na varnem v mamici, s katero sva tisto sezono poskušala pluti malo mirneje, kar nama, mimogrede, ni uspelo, so me kolegi prikoličarji dražili, da ko pridejo otroci, gre čoln zanesljivo na bolho. Z otroki naj bi bilo bojda nemogoče pluti, spati, bivati, skratka živeti na nekaj kvadratnih metrih celoten dopust. Večje bedarije še nisem slišal. Otroka sodelujeta, se učita in zabavata ob tem, da morata paziti na tisoč nevarnosti in posebnosti, ki prežijo na tovrstnem dopustu.
Mogoče pa mi oziroma nama uspe vzgojiti individualne, kreativne, pustolovščin in adrenalina željne mlade dinozavre. Erazem B. Pintar Obnašanje na dopustu je le ogledalo tega, kakšni smo ljudje tudi sicer.
