Marko Modic. Če bi zapisal, da je Marko fotograf, bi nekako razvrednotil ali, bolje rečeno, podvrednotil tako sebe kot njega. Sebe zato, ker bi s takim poimenovanjem današnjega sogovornika pokazal, kako plitev, površen in nerazumevajoče bašmebolističen sem, njega pa zato, ker bi naredil ogromno krivico realnosti njegovih ustvarjalnih svetov in procesov, a tudi realnosti njegovih občutij in njegove čisto posebne občutljivosti.
Marko je čudovita enigma življenja samega, ki pa je ozaveščena in ljudem na ogled dana kot nekaj najprijetnejšega, kar lahko človek v življenju sreča. Tudi če se najine poti ne bi križale že pred desetletji in tudi če ga ne bi poznal tako, kot ga poznam, bi ga po najinem pogovoru popolnoma enako označil, kot ga označujem v tem zapisu.
Cousteau
je bil predaleč
»Na otoku Krk sem preživel nebroj veselih, brezskrbnih in lepih trenutkov, ko smo z babico Anico, mamo moje mame, in dedkom Slavkom uživali morje v najelementarnejšem pomenu te besede. In prav babici in mami pa dr. Matajcu gre tudi zahvala, da sem preživel v otroštvu sila neprijetno vnetje ledvičnih čašic, ki me je za eno leto odtegnilo od šole. Smučal sem že v šoli kar zgledno dobro, pozneje, v gimnaziji (na Poljanah v Ljubljani, op. p.) in na faksu pa so prišli na vrsto ekstremni športi in z njimi povezani podvigi tipa smučanje po ozebnikih, potem tiste solo variante, ko nihče ni vedel, kje sem in kaj počnem, a so bile seveda ekstremno tvegane in nevarne, ter naravnost fascinantno drzni spusti po slapovih kje globoko v kakšni jami,« uvodoma pove naš današnji slavljenec.
Po gimnaziji je vpisal študij agronomije, oče je bil tam profesor. »Čeprav sem imel namen študirati oceanografijo, sem si dokaj hitro in učinkovito dopovedal, da kakšen Jacques-Yves Cousteau nikoli ne bom, saj za kaj takega pri nas takrat ni bilo niti najosnovnejših razmer. Moj talent za tovrstna početja in študije ter moje srčne želje gor ali dol! Pa sem šel na agronomijo. Nisem končal, izpita pri predmetu, ki ga je poučeval oče, nikoli nisem šel delat. Poleg tega je svoje naredila fotografija, ki se je že zgodaj naselila v vse pore mojega telesa, kaj v pore, v vse celice mojega telesa. Prvi fotkič mi je podaril oče, in že prvi razviti film sem šniclal in kolažiral čisto po svoje, čisto v skladu s svojimi notranjimi vzgibi in slikami in predstavami. Oče je bil zelo dober človek, doktor znanosti na svojem področju, bil je, recimo, specialist za lešnike in prijateljeval je z najpomembnejšimi in najuspešnejšimi ljudmi cukr industrije tipa Ferrero, a v svojem najintimnejšem smislu je bil neizživeti slikar. To povem zategadelj, ker mi je oče, ko sem razstavljal v Beogradu in sta z mamo prišla na odprtje, rekel, da me razume. Zavedal se je, da se podajam na najtežjo mogočo življenjsko pot, a mi položil na dušo, naj vztrajam in ne popuščam v smeri, ki sem si jo izbral. 'Nobenih stranpoti, sine,' mi je rekel. In me je ganil, me je!« iz Marka vre njegova nemirnost.
Boli,
gromozansko boli
»Hja, veš, Roman, svoboda je seveda naravnost fascinantno lepa zadeva, a cena zanjo je življenje tvoje samo. V popolnosti pritrjujem misli slovitega ruskega filmskega maga Andreja Trkovskega, ko je rekel, da je realizem v svojem najbistvenejšem bistvu ena sama težnja po resnici, resnica je pa vedno lepa, pa naj še tako boli. Mene večkrat boli, resnica, moji notranji harmoniji glasov in vsega drugega se pa ne nameravam odpovedati, ker če bi se, me ne bi več bilo, mišljeno v izpovedno-ustvarjalnem smislu mojega bivanja. Vse tisto, kar me razburkava, preprosto mora tu pa tam ven iz mene, med ljudi, ker pač nisem samozadostni egocentrično-egoistični narcis, ki bi delal, živel in snoval svoje udejanjane sanje samo zase. To je kot šah: saj ga lahko igraš tudi sam s seboj, in to večkrat počnem, a včasih je koristno in lepo, če imaš pri tem partnerja, s katerim drug drugega plemenitita,« prede in razpreda svoja razmišljanja, jih deli z menoj, posredno pa tudi z vsemi vami, ki prebirate te vrstice.
In potem skok iz glave v želodec, saj prazen žakelj ne stoji pokonci. »Polenovka s krompirjem je megastično dobra. Hrana je zame kot nikoli končan ustvarjalni proces, ki ga zadnje čase sila rad žlahtnim s kakšnim bravurozno dobrim sicilijanskim vinčkom, včasih s kakšnim res dobrim viskijem. Do narave imam spoštljiv odnos. Tudi fotkam jo tako, da malce zaboli spoznanje, kako bo, ko vsega tega prečudovito lepega enkrat ne bo več. Zaradi človeške neumnosti in vsega, kar iz nje izhaja. Neizpovedljivo gromozansko lahko boli človekova neumnost, ki je je zadnje čase med ljudmi v izobilju. Pa je življenje lahko tako preprosto in prelepo.«
Kakšen Hilton?!
Razgovor in spomini ga odpeljejo v Južno Ameriko, v Kolumbijo. »Sedel sem v štabu gverile, v kolibi iz trstik oziroma ne vem iz česa že, oblateni, da je držala skupaj, poleg mene sta neki stari oče in njegov sin kuhala krompir, oče je ob soju sveč na glas bral Borgesa in jaz sem gledal vse to in si misli, da sanjam. Kakšen Hilton, lepo te prosim?! To je bila neponovljivo kruta lepota življenja, ki bi se si želel tudi v bližnji prihodnosti, v kateri se nekako ne vidim več v odsevu urbanosti mesta, temveč v sonaravnem bivanju nekje na podeželju ob kakšni vodi, na primer. To bi znalo biti zanimivo in na neki način tudi pomirjujoče, čeprav, veš, notranjega miru ne poznam, v meni je vseskozi elektrika, ki jo, ko doseže mejno napetostno vrednost, na plan spustim, saj če ne, bi me zelo verjetno scvrla vsa ta energija,« še vedno plete v besede ujete strastne misli in mi jih na poseben, samo njemu lasten način podarja. In jaz sem mu neskončno hvaležen.
Marko moj predragi, naj te sreča spremlja, kjer koli boš hodil. Naj ti bo v duši lepo in v srcu naj bodo sreča in veselje in radost. In nemir naj ti ne usahne, saj se po najinem pogovoru zdaj tudi že jaz bojim, da bi z morebitnim umanjkanjem notranjega nemira prerano umanjkal tudi ti. To pa bi bila za premnoge, vsemu navkljub, neprecenljiva škoda. Bog naj ti zdravja za rojstni dan nakloni. Pa ne le za konkretni rojstni dan, temveč za vse dni, ki ti jih je moira še namenila. Nazdravljam ti s kozarčkom fenomenalnega nerello mascalesa in ti iz srca voščim vse najboljša pa še malo zraven. Fantastičen sogovornik si bil in hvaležen sem ti za tisti čas, ki si nam ga namenil.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |