Edino mamino dete pa očetov ponos

Petar Radović. Televizijski režiser in urednik. Rojen na ta naš, že v času njegovega rojstva malce ponoreli svet. Kot edinec (»jedino dete mamino, ponos očev«). Družina se zelo kmalu preseli v Zagreb, kjer vedno urejeni (glej fotografijo!), lepo počesani, zgledno napravljeni Petar (očetova zasluga, pravi Petar) počasi raca vsepovprek in priraca tako do osnovne šole (s katero nima nikakršnih težav, v smislu učenja) kakor tudi do gimnazije. V gimnazijskih letih se že kažejo zametki velikega džentelmena, vsekakor pa se v teh letih dodobra izostri Petrov čut za nasprotni spol, kar vsekakor ni zanemarljivo, saj prav ženske potem v njegovem nadaljnjem, izjemno intenzivnem in z vsem živim še kako bogatem življenju predstavljajo tisto, pravzaprav še danes nekako nerazložljivo usodnost, ki zaznamuje tako njega samega kakor tudi njegovo celotno delovanje.

To so tudi leta, tista, že »ta osnovnošolska«, ko se Petar pobliže spozna s klarinetom. Močno piha v to trobilo in to pihanje ga tako očara, da pomisli celo na glasbeno kariero, poklicno, namreč, a to se nikoli ne zgodi. V tistem času, ko Petar končuje požrtvovalno udejstvovanje v vseh bitkah z vsemi gimnazijskimi preverjanji znanja, pa tudi z vsemi profesoricami in vsemi profesorji, se v Zagrebu zgodi neki mali pedagoško-institucionalni prelom; takrat, namreč, prvikrat na sloviti zagrebški igralski akademiji odprejo katedro za film in televizijo. In naš Petar, vrli lepotan, je zaradi tega dogodka tako fasciniran, da se odloči za vpis na to katedro (čeprav njegov oče nad to njegovo smelo in celo malce drzno odločitvijo ni najbolj navdušen; oče njegov, profesor elektrotehnike po izobrazbi, človek, s katerim Petar v mladih letih tudi kak elektro aparat »pošravufa«, kot pravi, svojemu sinu želi kakšne zanesljivejše poklicne usmerjenosti, kakopak!). Neomajen je v tej svoji odločitvi naš Petar, malce morebiti tudi zategadelj, ker za profesorje dobi resnično veličastna strokovna imena tiste dobe, kot sta to bila sloviti hrvaški televizijski mojster režiser Ivan Hetrich, pa še en velikan hrvaške TV- in filmske režije Mario Fanelli, da ne izgubljamo besed o človeku, ki se je že takrat lahko pohvalil kot lastnik pravega, pravcatega oskarja, najslavnejše in najbolj zaželene pa tudi najpomembnejše filmske nagrade na svetu, o Dušanu Vukotiću.

Petar torej naredi sprejemne izpite (kar nikakor ni bil mačji kašelj!) in postane študent. Spomni se, da prvo leto preživi v družbi sošolk in sošolcev vseh usmeritev, tudi gledališke režije in igre tudi (tistihdob je v njegovi družbi tudi danes veleslavni Rade Šerbedžija), kar mu omogoči, da posluša predavanja izrednega Georgija Para, gledališkega režiserskega maga (človek je legenda hrvaškega gledališča), Joška Juvančiča, pa tudi enega največjih dramaturgov tistih časov, profesorja Ranka Marinkoviča. Petrovo pronicljivo, na izrazito občutljivo estetiko cepljeno, ostro oko, z mikroskopsko natančnostjo zaznava vse, kar je lepega okoli njega, s posebnim poudarkom na sošolkah in s še prav posebnim poudarkom na lepotici, Jasna Ančić imenovani, prelepi svetlolaski, ki pleni poglede vseh, ki so v njeni družbi. Tudi Petrovi pogledi so poleg, kakopak. Petar z vpisom na akademijo dobi tudi indeks in danes malce hudomušno pojasni, da je bil akademijski indeks nekakšna vrednota, in to v smislu stavčne zloženke: »Na indeks smo komade lovili,« kar bi pomenilo, da so bili takratni študentje akademijske TV- in filmske režije družbeno zelo čislana in pri dekletih skorajda oboževana kasta. Po drugem letniku so prišli na vrsto izjemno zahtevni selektivni izpiti, ki so za marsikoga pomenili konec akademske kariere, a za našega Petra seveda ne. Vse zvozi naravnost briljantno. Takrat se je pa pripetilo tudi to, da je nad svojim študijskim uspehom nadveseli Petar naš popil kozarec ali dva vina, pa je bil takoj pijan ko mavra, tako sam pove, saj ni bil vajen alkohola. Ja, Petar pač nikoli ni pil, kadil pa tudi ne in na moje vprašanje, katero od treh pregreh (kava, alkohol, tobak) pa vendarle prakticira, kot iz topa izstreli: »Ženske!« Hja, taklele je, naš Petar. Vedno je veroval v svoje sposobnosti in se mu je, takoj po končanem študiju, uspelo zaposliti na hrvaški televiziji. Njegove prve TV-oddaje (prva služba) so pri takrat slovitem novinarju Zvonku Letici, sodeluje pa tudi že z legendo glasbenozabavnih TV-oddaj Antonom Matijem. In se zgodi, da nekega belega dne gospod Anton popolnoma nepričakovano sporoči, da mu zdravstveno stanje ne dovoli prihoda na snemanje. K našemu Petru pristopi takratni urednik programa razvedrilnega, veliki hrvaški komediograf Milan Grgić (njegova znana dela so muzikal Jalta, Jalta, pa Juhica in Sarmica; zadnji dve ste si lahko pred leti ogledali tudi pri nas, v izvedbi gledališča Mojteater), mu položi roko na rame in mu da vedeti: »Petar, popoldne boš ti prevzel režijo oddaje!« Hju, ko bi bila to vsaj neka preprosta TV-oddaja, rahlo do pretežno nepomembna. Pa nikakor ni bila. Bila je posvečena enemu največjih glasbenikov tistih časov Đorđeju Novkoviću in v njej je nastopalo malo morje takratnih pop zvezd z Zdravkom Čolićem na čelu. Ta je bil v tistih časih mali bog, pa Vlado Kalember je tudi bil tam, pa celo naša Moni Kovačič. A se Petar ni »usral«, kot sam pravi, Milan Grgić je pa tudi ob njem stal in ognjeni krst je bil uspešno opravljen.

Najbolj je ponosen na ...

O tem, kaj je vse naš Petar, ki nikoli ne spusti solze (»Ma, čuj, se orosi oko, kako da ne, a mi smo vseeno po rodu Crnogorci, pa se znamo kontrolirati. Nije na moškem, da joka, tako, v javnosti, mislim,« pojasni v svojem jeziku), počel v življenju, bi lahko spisali roman, toliko je tega. Lika ne, kuhati ne zna (»Čaj si skuham, to ja!«), prime pa sesalnik v roke, pa v trgovino tudi gre, če mu natančno povejo, kaj naj prinese. »Če bi se jaz lotil pralnega stroja, bi ta zelo verjetno eksplodiral,« doda in se pri tem tako simpatično hudomušno zasmeji, da ga človek preprosto mora imeti rad. Mir najde v družini, ki je zanj svetinja, čeprav je v svoji »privat karieri« zamenjal kar veliko družinskih gnezd in pridelal dva sinova, s katerima je v resnično dobrih odnosih. Kot se spodobi, seveda. Najbolj je ponosen na videospot za skladbo Rock me, baby! (spisal jo je Rajko Dujmić, vodja legendarnih Novih fosilov), ki ga je naredil s skupino Riva, evrovizijsko zmagovalko (snemali so v okolici Zadra, kjer ima omenjena skupina domicil), pa na prve videospote Tajči (Hajde da ludujemo ove noči – tega so pa v Dubrovniku posneli). Vse bolj ceni mir, ki ga najde v krogu družine, na obhišnem vrtu, in pravi, da če ne bi bil to, kar je, bi zagotovo najraje bil pomorski kapetan, kakšne velike potniške čezoceanke, na kateri pa bi vsekakor nekako moralo biti vsaj 90 odstotkov potnic. Ja, ne more iz svoje kože. In prav je tako.

Vse najboljše, Petar. Uživaj, kolikor le lahko!