Najmanj štirje slovenski dušni pastirji močno odstopajo od siceršnjih predstav, ki jih imajo Slovenci o duhovnikih. Dva, Janez Furman in Pavle Juhant, delujeta v Sloveniji, prvi v Posavju, drugi v Ljubnem na Gorenjskem, dva, Izidor Pečovnik - Dori in Ciril Božič, pa v Berlinu oziroma Melbournu v Avstraliji.
Vsi štirje so zelo simpatični in dobrodošli v vseh družbah, tako med verniki kot ateisti in, rekel bi, srednjih let. Hja, verjetno starim verskim gorečnicam, ki jih posmehljivo in slabšalno imenujemo tercijalke (po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pretirano pobožna, svetohlinska in opravljiva starejša ženska), zlasti tistim v Sloveniji, Juhant in Furman nista po meri, tako kot jim ni bil Dori, preden so ga premestili v Berlin, menda pa tudi pater Božič pred leti.
Vera niso le obredi
Juhant je duhovnik brez dlake na jeziku. Njegove neposrednosti in priljubljenosti med ljudmi cerkveni krogi pogosto ne sprejemajo z odobravanjem. Ne skopari s kritikami na račun Cerkve. »Apatija prevladuje tudi v duhovščini, mi proti temu nismo imuni. Tudi med župnijami ni solidarnosti, vse to sem doživel na svoji koži. Strukturam nihče več ne verjame. Ministrstvo za zdravje ni več v službi zdravja, ministrstvo za pravosodje ni v službi pravice. Tudi Cerkev se bo morala močno potruditi, da bo ljudi prepričala, da vera niso le obredi. Vse to je posledica kapitalizma. Vsi gledajo le na profit, na človeka nihče več. Ko ljudje izgubijo zaupanje, je konec,« pravi priljubljeni Pavle.
Ko se je še iz Tunjic nad Kamnikom, kjer je bil desetletja župnik, hodil zaradi svojega od siceršnjih cerkvenih navad močno odstopajočega delovanja zagovarjat na škofijo v Ljubljano, je med prijatelji, ki jih ima nešteto, smeje se razlagal, da hodi na zaslišanja na ceka.
Njegov najboljši prijatelj je ultramaratonec Dušan Mravlje, prijatelja sta že od mladostnih let, poznata se iz Stražišča pri Kranju, od koder je Mravlje doma, Pavle pa je bil tam božji pastir. Je prijatelj športa in športnikov, teh, med njimi atletsko šampionko Brigito Bukovec in skakalnega asa Primoža Peterko, je veliko cerkveno poročil in jim še prej uredil vse potrebne zakramente. »Izgubljene ovce sem vrnil v čredo,« je pojasnjeval. A v nečem je neomajen: ostro je proti družinskemu zakoniku in izenačevanju pravic istospolnih parov s pravicami drugih. »Lahko jih toleriramo, ni pa takšna družina enaka tisti iz naravnega, božjega reda. To je lahko začetek konca degeneracije. Nič žalega nočem nikomur, ampak pri teh zadevah žal ne more biti svobode.«
Modna revija v cerkvi
Malce drugače pa razmišlja njegov sicer veliki prijatelj Dori, ki v Nemčiji istospolne pare tudi poroča, česar, pravi Pavle, sam ne bi storil nikdar. Ko na Vranskem, od koder je doma, omeniš ime Dori, vsi vedo, o kom teče beseda. Z modno revijo v cerkvi v Šentrupertu nad Laškim pred leti je zanj izvedel sleherni Slovenec. Ker si je upal stopiti zunaj okvirov predpisanega, si je pri nadrejenih prislužil nemilost in poslali so ga v Berlin ter mu po svoje naredili uslugo. Danes ga samo po imenu Dori poznajo tudi tam, pa še v Hamburgu in Hannovru. Duhovnik, ki to ne bi bil, če ga potem, ko je že odšel iz semenišča, seveda ne prostovoljno, ne bi z ulice poklicali nazaj. Danes zastopa slovensko misijo v Nemčiji, poleg tega pa vodi nemško župnijo. Rad ima vse lepo, je nogometni in glasbeni navdušenec, s svojim ansamblom, ki bo morda tudi njegova okupacija v pokoju, ko se bo vrnil v domovino.
Odlično se je v Posavju, za katero je nedvomno dodana vrednost, znašel župnik Janez Furman, in sicer v kar dveh tamkajšnjih farah, Loki pri Zidanem Mostu (in Radečah) in Razborju pod Lisco, obe pa imata še podružnice. Priljubljeni župnik, ki ga pozna vsa Slovenija, iz Slovenskih Konjic doma, mora tako, ko gre za bogoslužje, skrbeti za kar 12 cerkva v Posavju.
Ko Janeza Furmana pokličeš na mobilnik, zaslišiš Beethovnovo Mesečevo sonato ali akorde argentinskega tanga; poseben in mogočen mož širokih pogledov, ki ima prijatelje na levem, srednjem in desnem političnem polu. Najraje posluša rockerico Janis Joplin, ki sicer ni niti živela niti umrla ravno tako, da bi bila lahko blažena, kaj šele svetnica. Živi v farovžu, ki ga je v Loki začel zidati Primož Trubar. Ko je bil ta star devetnajst let, torej 1527. leta, mu je tržaški škof Pietro Bonomo dodelil župnijo Loka, ki jo zdaj vodi prečastiti Furman.
Odločilno je bilo, da je bil njegov oče mežnar v Konjicah. Že kmalu se je pokazalo, da je kljub svoji predanosti drugačen – ni tip duhovnika, ki bi nosil rožni venec po cesti in na glas bral brevir, pravi v enem od intervjujev. Je avanturist, vedno pripravljen na pomoč, simpatizer politične levice, član Foruma 21. Menda ga je tudi zaradi tega Cerkev prestavila iz urbanega Velenja v odročno župnijo Sv. Andraž nad Polzelo, kar sam sicer odločno zanika. Od tam je pred nekaj leti prišel v Posavje.
V tujini pa že dolgo let deluje tudi frančiškan Ciril Božič, prvi mož cerkve sv. Cirila in Metoda v Melbournu. Je dvojni doktor, teologije in ekonomije, ima licenco za pilota helikopterja in je povrhu še kurat v največjem avstralskem zaporu v Melborunu. V Avstraliji je med Slovenci enkrat že bil, potem pa je bil menda ne po svoji volji poslan v Brezje, od koder je pred več kot dvema desetletjema spet prišel v deželo tam doli. Med verniki je pater Ciril mnogo bolj priljubljen kot v slovenskih cerkvenih vrhovih. Ko je imel pred leti tumor na možganih, so denar za (uspešno) operacijo zbrali prav oni.
Grmič ni poljubil roke papežu
Kaj je naredil dr. Vekoslav Grmič, imenovan tudi Rdeči škof, da se ga še danes, deset let po njegovi smrti, vrh RKC sramuje in ga zanika? Grmič, tako kot njegova velika predhodnika in vzornika dr. Anton Trstenjak in Edvard Kocbek, Prlek iz Sv. Jurija ob Ščavnici doma, je prvo delovno mesto kot mladi duhovnik dobil na Vranskem. Zanj je bilo usodno srečanje z mariborskim škofom Maksimiljanom Držečnikom v času 2. vatikanskega koncila v Rimu, kjer je Grmič študiral. Držečnik ga je po tem srečanju predlagal za pomožnega škofa, kar je februarja 1968 potrdil Pavel VI. Bil je velik zagovornik reform 2. vatikanskega koncila, ki pa so po smrti papeža Janeza XXIII. usihale. S prihodom poljskega kardinala Karola Wojtyle na vatikanski prestol in po pogovoru z njim je bilo Grmiču jasno, da ne bo nasledil umrlega škofa Držečnika v Mariboru. Bil je pokončen mož, kar je pokazal ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ko pred njim ni pokleknil in mu ni poljubil prstana. O tem je dejal: »Z vsakim človekom se samo rokujem, tudi s človekom, ki ga še tako spoštujem... Človek ni Bog. Pred človekom se ne poklekne: moti me, kadar politiki iz političnih razlogov poklekajo pred papežem in mu poljubljajo roko, kar se je ob papeževih obiskih v Sloveniji v resnici zgodilo.«